3. dan
Še celo življenje je pred mano.
Miljon vrtnic, ki jih moram še utrgati, tisoče kilometrov, ki jih moram še prehoditi, stotine evrov, ki jih moram še zapraviti...
Zato mi zdaj ni čisto jasno, na kaj čakam.
Hodim kot mrtvec, govorim kot mrtvec, še spim, kot da sem mrtev.
No, če sem čisto iskren, mi to zadnje celo ustreza na nek način...
Včeraj ponoči se mi je zgodilo nekaj izredno zanimivega.
Po dolgem, dolgem času sem zopet sanjal.
Niso bile take vrste sanje, kot jih je imel Martin Luther King, res ne... :)
Vem, ker v njih ni bilo črncev... :)
No, mogoče samo eden.
Čeprav ta itaq ne šteje, ker je imel roge.
In kremplje.
In mislim, da tudi rep.
Pogledal sem skozi okno in tam je bil. Plazil se je skozi gozd. Počasi. Zgledalo je kakor, da ima težave s tem, ker se je nekako ves čas pozibaval vmes sem ter tja...
Na njega je posijala luna in takrat sem hotel zakričati. Ampak iz mojih ust se ni zaslišalo čisto nič. Še pisk ne. Nič. Čisto nič.
Še vedno se je plazil skozi tisto nizko podrast, ki mu je nekak hotela preprečiti, da bi prišel bližje in ves čas gledal vame.
Gledal me je direktno v oči.
Bil je hudič.
Hudič s črno dušo.
Zakričal sem.
"Dobro jutro, lubi. Tako dobro sem spala danes. Tako varno se počutim, ko sem v tvojih rokah..."
Moje življenje se je iztekalo in hudič je prihajal pome, ona pa se je medtem počutila čisto varno.
Kaj čem... Konec koncev mi je končno enkrat ratalo, da sem postal junak v njenih očeh. Neke vrste...
Ampak vseeno...
Vem, da je še vedno tam... V tistem turobnem gozdu in čaka name...
Sanje znajo biti kdaj pa kdaj resnično krute.
Mislim, da bo najbolje, da resnično začnem čimprej nabirati rože. In da začnem delati samo tisto, kar mi resnično paše.
Za vsak slučaj... Če pride prej, kot bi si pa želel...
Nikoli ne veš. Hudič zna biti prav vztrajen včasih. Vsaj Sveto pismo pravi tako...
 |
| Aswan, EG |
Zato mi zdaj ni čisto jasno, na kaj čakam.
Hodim kot mrtvec, govorim kot mrtvec, še spim, kot da sem mrtev.
No, če sem čisto iskren, mi to zadnje celo ustreza na nek način...
Včeraj ponoči se mi je zgodilo nekaj izredno zanimivega.
Po dolgem, dolgem času sem zopet sanjal.
Niso bile take vrste sanje, kot jih je imel Martin Luther King, res ne... :)
Vem, ker v njih ni bilo črncev... :)
No, mogoče samo eden.
Čeprav ta itaq ne šteje, ker je imel roge.
In kremplje.
In mislim, da tudi rep.
Pogledal sem skozi okno in tam je bil. Plazil se je skozi gozd. Počasi. Zgledalo je kakor, da ima težave s tem, ker se je nekako ves čas pozibaval vmes sem ter tja...
Na njega je posijala luna in takrat sem hotel zakričati. Ampak iz mojih ust se ni zaslišalo čisto nič. Še pisk ne. Nič. Čisto nič.
Še vedno se je plazil skozi tisto nizko podrast, ki mu je nekak hotela preprečiti, da bi prišel bližje in ves čas gledal vame.
Gledal me je direktno v oči.
Bil je hudič.
Hudič s črno dušo.
Zakričal sem.
"Dobro jutro, lubi. Tako dobro sem spala danes. Tako varno se počutim, ko sem v tvojih rokah..."
Moje življenje se je iztekalo in hudič je prihajal pome, ona pa se je medtem počutila čisto varno.
Kaj čem... Konec koncev mi je končno enkrat ratalo, da sem postal junak v njenih očeh. Neke vrste...
Ampak vseeno...
Vem, da je še vedno tam... V tistem turobnem gozdu in čaka name...
Sanje znajo biti kdaj pa kdaj resnično krute.
Mislim, da bo najbolje, da resnično začnem čimprej nabirati rože. In da začnem delati samo tisto, kar mi resnično paše.
Za vsak slučaj... Če pride prej, kot bi si pa želel...
Nikoli ne veš. Hudič zna biti prav vztrajen včasih. Vsaj Sveto pismo pravi tako...
Komentarji