Bivša dekleta.

Vsake toliko se ujamem v razmišljanju... Kot naprimer danes, ko sem se vozil domov iz Ljubljane in mi je spomin na nekatere izmed njih, zbudila glasba skupine, na katero sem pred nekaj meseci naključno naletel na blogu neke deklice, ki jo bežno poznam... 

(op.a.: omenjeni blog lahko najdete tukaj - je lep, doživljajski in ga je prijetno brati...).

No v glavnem, kmalu po tistem sem obiskal njihov koncert, ki so ga odigrali v šentjernejskem hramu kulture in zgodilo se je, da mi od takrat dalje njihova svojevrstna in občutkov prepolna glasba redno krajša čas in trenutke, ki jih preživljam v svojem avtu; pesmi so postale moje magdalenice...

In tako se je zgodilo, da sem se začel na daljših vožnjah spominjati zadev in trenutkov, za katere sem mislil, da so že davno razpadli v jezeru časa; prvo seveda občasno in popolnoma nepričakovano, nato pa vseeno nekako čezdalje pogosteje in pogosteje...

Neizrečene besede, ukradeni dotiki, smeh, sreča, veselje, žalost... vse to, vsi ti dogodki in leporečja so se začeli zopet pojavljati v mojem zmedenem in ponovno zastrtem podeželskem srcu.

Sploh nisem več vedel, kaj naj si mislim - dlje kot sem se vozil, močnejši so bili občutki. 

Doživljal sem svet, ki me je begal, a obenem vseeno tako neustavljivo privlačil s svojim božansko-domačim vonjem, da se je vse ostalo takoj in v celoti zdelo popolnoma nepomembno in trivialno.

Seveda pa tako, kot vsaka druga fantazija, tudi ta ni trajala ne vem kako dolgo; ponavadi se končajo nekako na koncu poti, marsikdaj pa celo prej...

Tudi tokrat je bilo tako...

Ko sem zapiral avtomobilska vrata, sem imel na obrazu drugačen nasmeh in drugačen pogled; hoja je izražala človeka, ki si je upal stopiti na pot, ki je bila popolnoma neznana.

Pot, za katero še danes ne vem, kam točno me bo pripeljala...

Vem samo to, da na stare (op.a. poti) nikoli več.