Pod svobodnim soncem ali kako smo zakartali 8. marec.

Slovenke... dober večer.
Kako je bilo kaj danes?
Rože?
Je padel kakšen cvet?
Kakšna trobentica? Vrtnica?
Ja... verjetno je...
Ponavadi pač dobite rože...
Pa od hčerke kakšnega lupčka in od moža čokolado.
Kako pričakovano...

Ljubimci znajo biti po drugi strani že malce bolj izvirni in se potrudijo s kakšnim seksi perilom; za tiste z jajci na tujem gnezdu je značilno, da ponavadi še za 8. marec gledajo predvsem nase...
Kar je pa je seveda že v štartu znano vsem vpletenim in sodelujočim, navkljub drugačnim trditvam...
A ne da?
Itaq. :)

Tako.
Danes torej govorim o 8. marcu. :)
O dnevu, ki je postal praznik žensk.
Seveda vseh, da ne bo pomote... Tudi takih, o katerih je tekla beseda par stavkov nazaj...
O emancipiranih, naveličanih, polno zaposlenih materah, ki so poročene s cvetom moške sposobnosti, intelekta in romantičnih vzgibov...
Pač ne živijo vsi na sončni strani ljubezenske meje...

Sem preveč neposreden?
Mogoče...

Kakorkoli že, včeraj sem gledal film OSAMA; film govori o usodi žensk v državi Afganistan; dogaja se v času, ko so bili na oblasti Talibani...

In če se človek že vpraša, komu je sploh namenjen ta današnji praznik, lahko z gotovostjo trdim, da tu ni kaj premišljevati... 8. marec pripada tem ženskam, dragi moji. Ženskam, ki se borijo za to, da lahko sploh kaj rečejo, da lahko sploh kaj delajo in da se sploh lahko izobražujejo. Tu je bit vsega tega...

Praznik, ki je v zahodnem svetu potonil v komercialni mlaki potrošniških vzgibov, se v državah tretjega sveta še vedno kaže, kot boj za pravice in enakopravnost.
Pri nas pa bolj kot ne vse skupaj izvodeni v nekem kvazi kazanju pozornosti, ki se ponavadi največkrat konča v neizvirnih darilih, včasih pa še tako daleč ne pride...

Ne me sedaj narobe razumeti...

Dejstvo je, da obstaja tudi čista ljubezen, dajanje zaradi dajanja samega in iskrenost brez primere.
Moram reči, da se tudi sam štejem med predstavnike oz. sledilce slednjih...
Ženske obdarujem, zaradi tega, ker si to želim storiti.
Ker jim privabi nasmešek na usta...
In priznam, da takrat tudi približno ne pomislim, kaj je sploh bit tega dneva... 8. marca... Čemú so ga sploh uvedli in kakšen je bil njegov namen...
Za mene je to pač dan, ko pokažem, da jo cenim... žensko namreč... Da jo cenim in spoštujem tudi na ta dan... V dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Dokler naju sončna nevihta ne loči... :)

Nanos, SI