In vendar se premika.

Najlažje se je spustiti na Zemljo in slediti čredi na poti v neznano.
Kam točno v neznano, niti ni pomembno: góri, dóli, v nebesa, v maloro, vseeno.

V takih primerih je itak ponavadi važno le in samo to, da se nekam pač gre.
Jup... mora se iti pa magari tako, da se po možnosti zraven premika ali vsaj po otročje gunca.

No, kakorkoli že, da ne bi izpadel pretirano drugačen od Bude, Jezusa in tistih treh v pivnici, s katerimi sem pil prejšnji teden, sem se odločil, da tudi jaz zajaham tisto preklemano metlo usode, ki so mi jo ob rojstvu tako vehementno porinili med noge rekoč, da življenje ni potica in da se naj temu primerno tudi obnašam, če že verjel ne bom čisto...

In ne boste verjeli, frdamana reč je v resnici in proti pričakovanjem čisto zares vžgala!
Resnično!

Nekaj sem se igral kot ponavadi, si zraven malo popeval, sproti pa verglal.
In kar naenkrat je cela mašinerija malo pokašljala, dvakrat izdihnila, nato pa v svet poslala ogromen oblak dima, ki še dandanes več zakriva kot pa razkriva.

Res da tega nisem obešal na kaj večji zvon, kot pa sem ga bil sposoben poslušati, vseeno pa to ne spremeni dejstva, da se je ob vsem tem dogajanju nekaj podobnega zgodilo tudi z vašim priljubljenim piscem občasno prebavljivih besed.

Ja, res je, kar govorijo.

Čisto vse je res, ne zanikam prav ničesar in prepričan sem, da vam je bilo že kar nekaj časa to bistro čisto (tistim parim, ki tega bloga ne berejo pa tudi, če ni...)
Važno, da se piše, govori in riše.

No tako.
Kot ste do sedaj verjetno že ugotovili, sem se vrnil.
Ja. Prišel sem nazaj živ, zdrav in lep.
Na celi poti sem bil celo takó nesramno prebavljiv, da je že čudno, da me je sploh prišlo toliko nazaj...
Takó daleč je vse skupaj šlo, da sem bil med zobmi skoraj vsakega in vsake, ki sem ga/jo srečal.
Ampak, kaj češ... Ne more vsak imeti "i ofce i nofce".

No kakorkoli že, porečem vam samo še to, da je voda še vedno mokra in da se svet še vedno vrti točno tja, kot si sam želim in to je edino, kar je še zares pomembno v časih, kot si tile.

One day at a time.

Eppur si muove.