Sredi noči, ko nam je še svet pobegnil.


A nismo včeraj pred večerjo obljubili, da bo jutri vse drugače?
Celo knjigo smo spisali o tem...
Vse, samo da bi ostalo tako, kot je bilo.

Ampak jaz nisem čakal...
Sedel sem na travo in utrgal prvo bilko, ki mi je prišla pod roko.

Tudi naš prelepi svet ni več čakal.
Včeraj, v svitu večernega mraka, je nežno ugasnil luči, pospravil svojo culo in se odpravil na najbližjo postajo, kjer je prav z veseljem skočil na prvi prosti vlak, ki je peljal proti obljubljeni deželi.
V soju žarometov in mogočnih fanfar se je v vagonu zavil v stare oljne krpe in mirno počakal na zadnji klic k pretopli večerji...

Švrc, švrc!

"Nikoli več ne bom prasketal, 
nikoli več po vodah divjal, 
nikoli, nikoli, nikoli...
nikoli zarana..."

Ba-b-bam, bam.
Bila je nežna, kakor jutranja zarja, pestra, sumljiva, igriva... na koncu ulice, ki se nikdar ne konča.

Ja...
V svitu večernega mraka... včeraj...  malo preden smo vsi obljubili, da bo jutri drugače...
A če je bilo?
Ne bi vedel.
Nekje bogu za hrbtom sem trgal neke trave...

Komentarji