Fani v spomin.


Pisalo se je leto 93.
Bil sem srednješolec - nadebuden, zvedav in z rahlo preveč časa.

Na Loki so snemali nekakšen Bergerjev spektakel, jaz pa sem medtem na železniškem mostu pazil, da ne bi kdo zakorakal preko njega; z Loke naj bi namreč vzletel helikopter slovenske policije...

Spomnim se, da me ni zeblo.
Niti najmanj.
Bil je prijetno topel poletni večer; rumena sponzorsko-redarska majica v katero sem bil oblečen, mi je v bistvu popolnoma zadostovala.

In takrat, medtem ko sem pogledoval proti Loki, za sabo zaslišim glas - mil, bežen, kot sapa...

"Kdo si pa ti?" je vprašala.
-"Jaz? Tomaž. Redar v bistvu..." sem odgovoril.
"Kaj zdaj? Tomaž ali redar?"

Gledal sem v to bitje, ki je stalo pred mano, gledal v to suho, nasmejano deklico, z rahlo škrbavimi zobmi, ki me začuda niti niso motili in razmišljal o tem, kaj mi je ravnokar rekla.

Prav dobro se spomnim, kako mi je nato pogled za trenutek odtaval na križišče pod mostom, ki ga je "stražil" moj sotrpin (neznan srednješolski smrkavec s katerim sva nato naslednje dni celo malo popivala v Črnem baronu).
Pogled mi je odtaval v upanju, da me reši... hmm...
Niti nisem vedel prav dobro pred čim pa vendar sem si želel "rešitve".

A vse, kar sem takrat prejel od njega, je bila od smeha sključena podoba človeka, ki se komaj zadržuje, da se od režanja ne zloži po tleh, kolikor je dolg in širok...
Toliko o "pomoči", ki seveda ni nikdar prišla.

-"Tomaž sem."

"In kaj paziš?" je nadaljevala in se obenem še kar prijazno nasmihala, ne vedoč ali pa ne ozirajoč se na režanje, ki je prihajalo s ceste.

 -"Nekaj snemajo in mi smo tu, da pazimo, da ne bo kdo šel čez most, medtem ko bo vzletal helikopter z Loke," sem hitel pojasnjevati medtem ko se je že počasi začela pomikati proti meni in proti prepovedanemu prehodu.

"Torej me boš potem ustavil, če bi želela čez, kajne?"
Takrat je bila od mene oddaljena samo še kakšen meter...

-"Ne smeš dalje, nevarno je," sem nekako zacvilil in obenem ves zgrožen stopil korak nazaj, proti ograji.

Ni pomagalo.

Ustavila se je pred mano, tistega pol metra stran in me gledala.
Nato je stopila korak nazaj in se umirila - pogovarjala sva se.

Pogovarjala sva se o vsem živem - o življenju, o usodi, o vodi, ki so ji bojda napeljali v prikolico, v kateri je živela, o svobodi, ki si jo je izborila, o odločitvah, ki jih je sprejela in tudi o upanju in hrepenenju.
Čas je mineval in mineval.

V tistem se je izza mosta zaslišalo divje rjovenje motorja in čez nekaj sekund je nebo preletela kovinska ptica, ki je nato, nekaj minut zatem, že izginila za bližnjimi hribi.
Jaz pa sem obstal tam, kjer sem bil - s hrbtom obrnjen proti deklici, ki je medtem na tiho odšla in je nato dolga leta nisem več videl.

Pozneje, skozi čas, se je še pojavljala tako v mojem, kot tudi seveda v življenjih drugih ljudi.
A navkljub temu, da so leta in bolezen naredila svoje, nekaj pa le ni nikoli zares zapustilo njene podobe...
In to je njena dobrota.

Fani je bila izreden človek.

To sem začutil takrat, leta 93 in to sem čutil še dolga leta potem.

Vem, da me kasneje, kadar sva se srečala ni nikdar prepoznala.
Ni vedela, kdo sem in kje sva se srečala pa vendar je za mene vedno nekje našla nasmeh, čeprav bežen in rahlo grenak pa vendar...

In če sem le imel pri sebi, sem ji vedno dal kakšen tolar ali evro ali žvečilko ali kaj podobnega.
Ne za vbogaime, ampak zato, da sem ji pokazal, da je človek.
Da se je ne bojim, da ne pogledam stran in da jo spoštujem.
Verjamem in prepričan sem, da je to vedela pa čeprav je bila sama.

Počivaj v miru, Fani.
In naj ti večna luč sveti.

***

Fani Eršte v kadru iz filma MILICE, režiserja Saša Đukića.

Iz Faninega profila na MOJVIDEO.COM:

"PESEM ZATE,DRAGI!!??    


19. marec 2009 ob 13:33 | 429 ogledov

polek tega,da igram v kakšnem filmu,
včasih napišem tudi kakšno pesem.
vse soljubezenske in žalostne!
eno lakho zaupam!!


(tale je precej kratka)

vsako noč,ko se odpravljam spat,
zaspim z mislijo nate.
sanjam,da sva skupaj,da se ljubiva,
čutim tvojo sapo na vratu in roke nekje ob boku...
čutim te!!
čeprav vem,da si daleč-čutim,da si blizu!
vsako noč me obiščeš v sanjah in mi daš vedeti,da nisem sama!!!
o bog,kako sem ti hvaležna za te občutke,
ki jih marsikdo ne pozna."
by FANI ERŠTE

Komentarji