Preskok v času.

Učim se špansko.
Kdo bi si mislil, a?
Španščine namreč sploh nisem maral.
Kaj maral, prav na jetra mi je šla.
To pa predvsem zaradi tistih trapastih žajfnic, ki sta jih moja mati in soseda družno gledali po TV-ju, ko sem v popoldanskih urah prihajal domov.

"Dober d..."
-"Ššššššš!!!"

Bilo je smešno, ampak to sem ponavadi dobil v odgovor na moj poskus pozdrava. :)
A roko na srce, damam tega nisem zameril, kajti vsak ima pač svoje veselje in limonade so bile pač "their thing".
Big deal.
Sam namreč nisem bil nič kaj dosti boljši... Kaj hitro sem namreč zavil k svojim "limonadam", za katerimi sem takrat ravno tako umiral - govorim o serijah Star trek.
Mega!
Res.:)
Še dandanes...
Uf, to so bili časi... :)

No, kakor koli že, s španščino sem se srečal tudi že malo prej, na malo drugačen način.

Z mladostniško druščino smo namreč nekega poletja kampirali v Umagu in ravno takrat je radijske postaje napadal Ricky Martin s svojim Livin la vida loca.
Spomnite?
Sam sem ga namreč slišal kakšen dan pred odhodom na morje in vse kar mi je ostalo, je bil takojšen napad na radijske voditelje, da song spustijo v eter brez tistega njihovega obveznega lajnanja, med tem, ko se je pesem že začela vrteti...
Kdor je kdaj snemal na kasete, že ve o čem govorim.. ;)

No in meni je bil ta song tol'k' fajn, da sem si ga vrtel v eno.
Takrat seveda še na walkman-u, ampak občutek je bil res fenomenalen.

Vse skupaj je bilo enostavno perfektno: Ricky, Mr. kuflačka, še nekaj ostalih frendov in prva steklenica whiskeya s takrat najboljšim prijateljem.
Nekako je potem postala tudi zadnja, ampak takrat tega še nisem vedel...

A tako je pač v življenju.
Slabo gre, dobro ostaja.
Tako je pri pijači, tako pri spominih in tako tudi pri prijateljih.

Vse z razlogom, a?
I guess so...

Over and out.
T.S.