Joški.

Naj za začetek povem, da je moje delovno mesto stoječe, po sili razmer pa ljudi ponavadi gledam navzdol.
Ker so pač manjši od mene in potem drugače niti ne more biti.
A to ni zgodba o moji službi, ki je, dokler pač še je.
Ne.
To je zgodba o nečem drugem.
Oziroma o nekomu drugemu.


***

Mlada je.
Stara tam nekje 17, 18.
In pride vsake toliko plačati kakšno položnico.
Nič posebnega, bi človek rekel, če bi se objava tu končala.
A se ne.

Ker se tu vse skupaj malce zaplete.
Zakaj?

Zato ker kaže joške.
Res.
Dobesedno jih je več kot polovica zunaj.
Zbite ima skupaj kot dve meloni in osebno mi ni jasno, katera sila jih zadržuje, da ne skočijo izza nederčka.
In logično je, da jih tako nosi zanalašč.
Ker očitno rada draži tiste, ki so pred njo.
Drugega razloga sam namreč ne vidim.

»Plačala bi.«
-»Prav. Izvolite.«

Kot vsako stranko tudi njo pogledam v oči, ko ji vzamem račune iz rok; je pač vljudno, da s človekom vzpostaviš očesni kontakt, če ga že ogovarjaš.

In kot sem že omenil prej, se tu stvar malce zaplete.

Dejstvo je namreč, da so njene oči  direktno nad njenimi joški (ne vem, če bi se moral komu ali pa kateri opravičiti zaradi uporabe dotičnega izraza, ampak meni je beseda joški, čisto prijetna in nič napačna).

Kakor koli že, če se vrnem nazaj, tej mladenki vedno uspe, da svoj obraz nekako potisne naprej in ga sploh ne dvigne, ko me ogovarja.
Samo obrne pogled navzgor in pogleda kakor najbolj nedolžno dete, kar pa, v to sem čisto prepričan, zagotovo ni.
Še posebej, ker ta gib, ta poteza ziher ni nekaj, kar bi učili pri popoldanskem pouku.

In takrat se zgodi tisto, kar se očitno zgoditi more:
moj pogled zajadra.
Kam?
Veste kam.

Preprosto ni mogoče, da ne bi.

Zamislite si, da gledate sliko na steni, ki predstavlja na sredi travnika postavljeno kopica sena in ti, kot gledalec, bi rad osredotočil pogled samo na tisto kopico.
Ne da se.
Lahko se še toliko trudiš, poleg boš videl tudi travnik pa če ti je to prav ali ne - nekateri pa celo sena sploh ne opazijo, če smo že pri tem.

No in kaj naj potem človek na mojem mestu sploh stori?
Pogleda stran?
Ne gleda v oči?

Mah, brez veze.

Če jih že kaže, jih naj pač kaže.
Sam itak nimam druge izbire, kot pa da jih pogledam.
Njej gre ob tem po srednješolsko na smeh, sam malce zardim, potem pa itak ponavadi sledi adijo in tu je že nova stranka.

Ja, življenje vašega običajnega blagajnika bi človek rekel.
In poletje šele prihaja...

Komentarji