Pokora za nejeverne.


Kot bi me kamenjali, zakopali in polili z gnojnico.
Vse samo zaradi par stavkov, ki sem jih izrekel razumsko, v dobri veri.
V veri, ki sicer ni imela nič skupnega z verskimi normativi, nič skupnega z rimo-katoliško vero in s tistim, da blagor tistim, ki verjamejo, ne da bi videli.

A kaj, ko sam vseeno verjamem.
Seveda verjamem.
Kdo pa ne?
Takih, ki resnično verjamejo, da ne verjamejo v nič, po moje ni veliko.

Sicer sem zgleda, kot sem oni dan spoznal oz. kot so mi razložili, agnostik.
Heretik, bi rekli tisti "pravoverni".
A kaj češ.
Tak pač sem.

In tako sem oni dan za svoje besede, za svoje dvome nad svetim in posvečenim, prejel svojo prvo kazen; če tudi zadnjo, nimam pojma...

Zgodilo se je preprosto preveč dogodkov, da bi vse skupaj bilo samo golo naključje.
Sicer pa itak ne verjamem v naključja.
Ker jih preprosto ni.

So samo reakcije na naše akcije, pridelek, ki smo ga posejali in ga potem žanjemo.
So samo palice, ki rastejo nekje za vsako rit posebej.

V luči tega sem nato zaman prenašal svoje umazane cunje 5 kilometrov daleč.
In 24 ur zatem bruhal zaradi prehitre vožnje zmešanega taksista, kar še ni bilo tisto najhujše...

Že čez pol ure so mi na letališču ukradli telefon z vsemi dostopi, gesli in številkami bančnih kartic, posledično pa sem ob tem dogodku izgubil tudi vse slike iz poti, vse spomine, ki sem jih s telefonom ujel za poznejše čase.
In na koncu mi je bil vzet tudi obesek, ki sem ga nosil sabo vseh trdih 650 km, ki sem jih prehodil.
In magnetek s sliko katedrale v kateri sem podvomil.

Vzeto mi je bilo (skoraj) vse, kar me je povezovalo s potjo.

Poleg tistih nekaj par slikic, ki jih je posnela Vesna, so mi ostale le še tiste, ki jih imam v glavi.
Mogoče bo čez čas izginilo tudi to, a do takrat stojim pokonci in se ne predajam.
Ne uklanjam se.
Ne obupujem.
Naj mi vzame(jo).
Dam jim še kaj drugega, če je treba.

Ljudem se zgodi v življenju še marsikaj hujšega, kot je to.
Razlika med njimi in mano je samo v tem, da jaz vem, zakaj se je meni.
In v tem, da bom jaz poskrbel za to, da se me v bodoče takšne stvari ne bodo več dotaknile.

Ker na koncu verjamem tudi v to, da so take stvari popolnoma in čisto nepomembne.
Dust in the wind, truth in the closet.
Close it, burn it.

Komentarji