Demokracija:naši - 1 : 0.

Miljonkrat hvala za svet, ki je pred mano - srečala sva se prej kot pa sem načrtoval.
Miljonkrat hvala.
Vse, samo da se le ne zbudim prezgodaj...

S podobami v glavi se pač ni za igrati buden: prav hitro se namreč spremenijo v realnost, realnost pa zna prav pošteno udariti po prstih tistih, ki zajemajo s preveliko žlico.
A meni se to ne more zgoditi.

Zadnje čase namreč prav na veliko kurim.

Kurim drva, škatle od pic, kostanj.
Kurim srca, čustva pa tudi občutke.
Kurim tudi tisto, kar ostaja za mano in tisto za kar mi ni več mar.
Glede na to, da je vse to breme čisto in popolnoma odveč, bi bilo karkoli drugega seveda popolnoma nelogično.
Celo bizarno, če pomislim iskreno.

Seveda mi logika zadnje čase dela kar precej preglavic:
tisto, kar je logično, ni pravo, tisto, kar ni pa se odmika v neko nedoločeno prihodnost, ki jo zaenkrat ne želim, včasih pa se mi celo za zdi, da niti nočem spoznati.
Potem se pa pojdi igrice anarhije in starih razglednic s poškodovanimi avti v kadru...

Kaj se torej dogaja na poplavljeni strani Gorjancev?
A je že čas?
Pome sicer še nihče ni prišel, tako da ne bi vedel.

Lahko pa da so pozabili name.
Mogoče.
Prvič ziher ne bi bilo...
A takšne račune brez krčmarja ponavadi človek nato plača najmanj dvakratno.

Kako torej naprej?
Z dvignjeno glavo? Pokončno? Po partizansko? Domobransko?

Ne vem.
Mislim, da bi bilo še najbolje z avtom.
Ali avtobusom.
Tako bo še najbolj sigurno...