No-one.


Koraki za omaro so vedno tišji.
Oddaljujejo se.
Izginjajo za zidom, za opeko, ki komaj še stoji skupaj.

Pa ne, da te je strah, a?
Ni?
Pa bi te moralo biti.
Še posebej danes, ko se vse vrti navzdol, koncu pa še kar ni videti konca.
Danes, ko sonce zahaja pa še samo ne ve kam.

Uff, samo sanje so.
Še dobro, da so samo sanje.
Kajti sanje lahko pozabiš, korakov pa ne.
Vsaj tistih za omaro ne.
Tistih, ki so vedno tišji.

In ko postane vse tiho, ko ni slišati niti diha iz ust, ko ni slišati niti bitja srca, niti ptic, niti vetra, šele takrat se lahko nasmeješ.

Tisti, ki ti to zavidajo, so itak tam nekje za omaro.
Čakajo, da se jih zopet zasliši.

Ampak ne danes.
Danes je vse tiho in mirno.
Danes, lahko živiš, ne da bi te kdo ocenjeval.
Jup, danes je dan, ko je možno prav vse.
Fajn, kajne?
:)

***

Knock, knock.
"Who's there?"

Komentarji