Nekje vmes.

Prejšnja ni imela naslova.
Ni imela niti neke vsebine, če pod to ne štejem občutka nemoči in jeze...

A v življenju je velikokrat tako.
Trudiš se trudiš, potem pa pride nekaj in ti vse skupaj sesuje v prah.

Pa se človek vpraša, kaj za vraga je lahko v takih primerih sploh dobrega, če že gledamo na življenje s stališča karme in vseživljenjskega učenja?
Kaj bi se moral človek naučiti iz vsega skupaj?

Če namreč na stvar pogledaš tako malo pavšalno, bi lahko rekel, da je šlo pač ogromno nekega truda za en prazen nič, kajne?
Ja.

Pa je res tako?

A ni zanimivo, kako se človek lahko vedno začne tako spraševati?
Se prepričevati da obstaja tisto "nekaj več", nekaj kar nam še ni čisto razumljivo, a nam roko na srce tudi sicer verjetno ne bo za časa našega življenja...

A glej poglej, to nas vseeno ne odvrne od takega razmišljanja.

Če je bilo slabo, je bilo to že z nekim razlogom, ki se bo razodel enkrat v prihodnosti, če je bilo pa dobro pa se ne sprašujemo o pomenu, ker smo itak čisto blesavi od vse klinčeve euforije in pozitivnosti...

Ja, življenje je ena prav fejst stvar.
Zdaj smo, zdaj nas ni, vmes smo pa nekje vmes.
In krog se ponovi.

Veste kaj je zanimivo?

Da sem po prepričanju kristjan.
Ne rimokatolik oz. pristaš institucije-Cerkve, ampak preprosto kristjan, ki verjame v... hmm... Težko je to definirat v enem stavku, tako da se ne bom niti trudil, mislim, da me pa vseeno razumete, kaj sem hotel povedati... torej... da sem kristjan, po drugi strani pa verjamem v karmično kolo.

Ta karmičen ciklus sicer ni tako ekstremen, kot ga imajo npr. vzhodnjaki v smislu, da bognedaj kravo udariti, ker boš drugače v naslednjem ciklusu ti mukal pod bičem, ampak deluje preprosto na način, da se dobro vrača z dobrim, slabo pač s slabim.
In ta dualnost v katero sem tako močno vpet mi omogoča, da se skozi življenje premikam na malce drugačen način kot pa je to običajno za nekoga moje starosti.

***

Intermezzo 9:59

***

Pa se res?
Et in arcadia ego...