Čarovnija.

S spremembami in z ljudmi je podobno: ali jih sprejmeš, ali pa jih ne.
Drugih alternativ nekako ni.

Zgodi se celo, da v luči vsakodnevnih bojev, izpuščenih priložnosti in nedefiniranih ciljev zadevo še bolj zakompliciramo: kar je bilo včeraj dobro, postane neužitno, tisto čemur smo se še včeraj smejali pa nam kar naenkrat ni več smešno.

Moje življenje drvi v neznano.
Priznam, da spoznavanje samega sebe še nikoli ni zahtevalo toliko truda, časa in prepletanja znanega z neznanim.
A glej no glej, bliža se še eno leto, popolnoma novo in nepopisano.

Sam sem sicer mnenja, da za nove začetke ni potrebno čakati na novo leto (kdor želi, se lahko spremeni z vsakim novim dnem), ampak, ker so navade zakoreninjene, spremembe pa zahtevajo premik riti iz udobnega in poznanega stola, se pač ne dogaja, da bi med nami kaj pogosto odmeval vzklik danes je nov dan, danes se ne grem več!
Ne, tega ni slišati.

Se pa sliši zvok grizljanja kokic in žvenketanje kozarcev.
Ja tega je pa veliko.
Ker tako je namreč bolje.
Bolj domače, bolj pristno.
Tu pa tam se kdo prebudi in zleti kot krogla iz cevi, a taki primeri so praviloma osamljeni in tako redki, da niti moteči niso več.
A ni to čarovnija?


Blog, ki ga ustvarjam ne koraka v nikakršno novo dobo; stvari so večinoma po starem, presenečenja so še vedno začudena, ko me srečajo, čas pa tako ali tako dela kroge okoli mene, ne da bi se tega sploh zavedal.
Meni je vse skupaj malo smešno, če sem iskren.
Smejem se sicer ne, a to še ne pomeni, da se kmalu ne bom začel...
Lahko se zgodi vsak čas.
Mogoče že takoj, ko popijem svojo kavo.


Mimoidočimi ne čutijo vetra, ki vije med njihovimi srci.
Mimoidoči gredo mimo nevedoč, da se je na tem svetu vedno na nekaj čakalo.
In da to v bistvu niti ni tako napačno.
Sej Tine tudi čaka.
Pa Nataša tudi.
Še Simona pogleduje na uro, kakor, da je to storila nenamenoma in naključno.

Vse skupaj je kakor nekakšna folklora, ki jo narod ne spusti iz rok.
To smo mi.
Tradicija.
Pleme, ki koraka k prepadu, vmes pa se smejemo in igramo na harmoniko.

***

Kavo pijem iz rdeče skodelice z belim potiskom severnega jelena.

Jelena obdaja nekaj bolj ali manj izrazitih snežink, sama skodelica pa je velika, hladna in moreča.
Spomin, ali sem jo dobil v dar ali pa sem jo kupil v kakšni ofucani trgovini je že davno tega zbledel, a kava v njej je dobra, nesladkana ter večinoma mrzla.
Ravno prava, bi rekel nekdo, ki ne ve kaj je dobra kava... :)

Srečno!
T.S.