Pismo z napako.

Pisal sem že kot mali.

Pisma na papirju, sporočila na šolski mizi, eseje, spise.
Bil sem domišljav in imel sem domišljijo.
Bil sem točno to, kar sem si želel biti...

Sedaj ni veliko drugače.

Še vedno sem namreč domišljav.
Še vedno pišem, še vedno včasih zavijem v svet izmišljenih stvari..
in vse je točno tako, kot mora biti.

***

Draga S.,

čeprav rad pišem, mi gredo pisma čedalje težje izpod prstov.
Čas namreč teče tu drugače.
Gravitacija na nas vpliva po svoje, iluzije se razblinjajo na svoj način.

Verjela ali ne, pošta čedalje težje pride do nas.
Ne vem.
Mogoče zaradi tega tudi ti ne pišeš več...

V vseh teh letih sem namreč spoznal, da se svet velikokrat odvrti v ravno nasprotno smer, kot pa bi si nekdo želel.
Večina jih to itak prespi, a nekateri vseeno opazimo neskladja...


Draga S., 

oprosti na nepovezanih mislih, verjemi, da niso nastale nalašč.
So pač tu.
Verjetno namesto pisma.
Zgledajo kot nekakšen slab nadomestek realnosti, vem.
A to je žal največ, kar lahko ta trenutek dam.
In pa slika, da se spomniš na naju, na svoja prijatelja.

Lepo se imej.
Pa kakšno kartico pošlji kdaj.
Še vedno bo boljša alternativa, kot pa to, kar vidiš, da ti od tukaj pošiljam jaz.

Besede znajo resda biti znucane, a včasih so lahko še vedno največ, kar lahko človek da v nekem trenutku.
Do naslednjič torej.
Do naslednjega pisma. ;)

T.S.

"To England... Send it to England."