Ura brez kazalcev.


Berem knjigo, ki bi jo počasi že moral vrniti, a kaj ko jo tako malo primem v roke, da se na njej niti moji odtisi ne poznajo dobro; po dolgem času me to niti ne skrbi preveč...

Vse skupaj namreč kaže na to, da na nek čuden način zopet pridobivam na času: hrana je pripravljena pravi čas, izpiti so opravljeni, v službo ne zamujam.

Prejšnji teden sem uspel celo skočiti v gore, čeprav je do zadnjega kazalo, da bo vse ostalo samo pri pobožnih željah...

Na srečo tokrat ni bilo tako.

Šel sem in pustil misli za sabo.
Samo to je bilo potrebno.
Nič več, nič manj.
Um v karanteno in srce na plan.
Preprosto.

Konec koncev je itak vse samo v prioritetah.
To sem že stokrat rekel, že desetkrat napisal.

Prioritete so namreč tisto, kar mi kroji življenje.
A ne samo meni.
Vsem nam.
Prioritete nam odrejajo, kdaj bomo sedli, kdaj stekli ven, kdaj zleteli nad druge, nad množico tistih, ki samo jambrajo in iščejo izgovore.

Prioritete so razlog, da ostajamo v leru in da se ne zganemo, ko že vse kriči, da bi se morali.
Prioritete imajo včasih konkretno ime, včasih pa so tako prozorne, da je potrebno samo pihniti in se že razblinijo v tisoč in tisoč drobnih mehurčkov.

Vprašajte se, kaj so vaše.

Verjemite, imate jih.
Včasih so skrite za debelo plastjo razlogov, zakaj se ne da drugače, včasih pa so precej na svetlem, ker smo jih preprosto posvojili do te mere, da se nam zdijo resnične, prave.
Nekatere so seveda tudi take, a večina je človeku prej v škodo kot pa korist.
Rišejo nam svojo resničnost, ki nima nobene veze z našo potjo, tam so samo zato, da zakrivajo prave cilje.
Cilje, za katere je potrebno kdaj tudi kaj tvegati.
In tega se živa bitja bojimo kot hudič križa.

Spremembe.

Znano?
Znano.
Kako bi, da ne bi... :)

You know what I say?
F..k it!
GERROONNIMMOOOOOO!!!

Komentarji