Strange land*.

Umrlo jih je sto.
Dvesto.
Petsto.
Kdo bi štel...

Že tisočletja se ljudje namreč odpravljajo na pot.
Eni v čolnih, drugi peš, eni na konjih, nekateri z družino, vsi z upanjem.
Gredo v  boljši jutri.
V deželo, kjer je vse drugače, kjer imajo vsi službe, kjer lahko vsi mirno zaspijo v toplih posteljah in sanjajo sanje za katere si želijo, da se ne bi nikoli končale.
V sanjah jih sprejmejo, v sanjah se imajo vsi radi, v sanjah vsak moli svojemu Bogu, brez da bi jih drugi za to obsojali.

Kdo smo mi?

Čakamo, gledamo in puščamo.
Včasih obsojamo.
Večinoma smo tiho.
Oglasimo se le takrat, ko nam nekdo spodmakne fotelj izpod riti.
A samo do takrat, dokler se zopet ne navadimo sedeti na na novi podlagi... na tleh.

Kaj bo, ko bomo tudi sami enkrat prisiljeni odditi na pot?
Spoznaje, da na tem svetu nismo sami in da se vse ne vrti okoli nas, zna biti največji wake-up call, kar ga znamo doživeti.

Samo želimo si lahko, da bo takrat tudi nam posjijal žarek upanja, ki mu rečemo sočlovek.

To je namreč tista oseba, ki jo sedaj mogoče (še) ne vidiš, čeprav ti je čisto blizu...
Tam... za prvim ovinkom... za prvim predsodkom...
V ogledalu.

*čudna dežela