Sosedi lahko letijo.

Pa se dajmo igrat'.

Za resne stvari tako in tako ni časa.

Dogajajo se namreč smešne stvari.
Ironične.
Nepomembne.

Soseda je zadavila petelina.
Takega, pravega.
Takega, s kljunom in perutmi in z dokaj počasnim parom nog, bi lahko pripomnil.
Bil je sicer hiter...
A ne dovolj.
Nato ga je vrgla sosedom pred vrata in odšla.
Ker je pač bil njihov, bi sklepal.
Spraševal namreč nisem.
Lahko bi znalo biti, da tudi sam nisem zadosti hiter...

Bojda se je oni dan tudi sosed hotel obesiti.
Kako, zakaj, ne vem.
Lahko bi stopil tja.
K njemu.
In se nekako vmešal.
S kakšno besedo, dejanjem, gesto...
Z nečim.
S čimerkoli.
A zna biti, da bom šel mimo.
Ne, kar mi ne bi bilo mar.
Mar mi je.
A verjetno se ima vsak pravico odločiti o samemu sebi.
Kdaj bo, s kom bo, zakaj ne bo...

Sicer pa ne vem, ali je novica prava.
Priletela je namreč tako, na hitro.
Od sosede.
Tretje.
Takšne, ki veliko ve.
Skoraj vse.
In skoraj vse je resnica.
No, vsaj nekatere stvari so, bi rekel...
Ali pa tudi ne.


Konec koncev pa je konec itak samo zato, da se lahko konča.
Kje, ni važno.
Tisti, ki letijo bodo že pravi čas izvedeli...