Bizarna svetloba.

Spoznanje, da se svetloba lomi na plečih ljudi je tako bizarna, da se v luči tega tudi moje misli samo še skrivajo po omarah in zaprašenih kotih ter čakajo na boljše čase.
Nikoli nam namreč ne povejo o tistih, ki čakajo odzunaj, na mrazu, na prepihu. Nikoli o sencah, ki jih večno lovijo v želji, da bi ujele odsev njihove nekdanje brezbrižnosti in veličine.

Mrzlo je postalo.
Brije, kot pri norcih in vse se samo maje in maje.
Zdi se mi, da zopet samevajo samo tisti, ki se iščejo in vzdihujejo le tisti, ki so imeli pa sedaj nimajo...
Kdo bi vedel... Povoženih načrtov in neobiskanih sanj namreč nihče niti ne povoha več.

Mir je, pes pa še kar ne miruje.
Laja in skače po meni, ker se mi v laseh skriva mačka s sedmerimi majhnimi mucki, ki mirno čakajo, čepijo in spremljajo to divjanje pod njimi.
Luna jim sije direktno v očesne jamice, dlaka jim je že davno odpadla, miši so videli le na nekih starih fotografijah, ki jih je pred leti pozabila neka družina, katerim se več ne spomnim priimka.

Saj bi jim pomagal, a jim nekako ne znam.
Pes pač dela tisto, kar zna, kar so ga naučili.
Tega mu ne morem vzeti, ker potem ne bo več pes.
Mačke pa tudi ne znajo več mijavkati in samo še čakajo in srepo gledajo, čeprav nimajo več s čim...

Pozabile so.
Pozabile so na vse.
Tudi na to, da sploh niso mačke in da niti ne sovražijo psov. Tudi to so pozabile, da pod njimi ne laja pes, ampak je to smo odmev njihovih sanj, ki jih več ne upajo doseči.

Svetloba je namreč sila čudna stvar - včasih nas spomni na tisto lepo, drugič pa samo zakriva nekaj davnega, vrednega.
Včasih se mi zazdi, da edino jaz vem, kaj se skriva pod njo. Le sam jo znam odstraniti na način, ki ga misel dopušča.
Z razami in bolečimi sledmi vred.

Veste, zeleni angeli so vedno skakali z zlomljenimi krili, ki jih je strgala premočna svetloba.
Svetloba, ki se lomi na plečih ljudi.
Pa naj še kdo reče, da ne znamo leteti...
To je v bistvu še edino, kar nam nekako gre.

Komentarji