S stilom in brez povratka.

Kot vreme.

Kar pa sploh ni slabo, če dobro pomisliš... Danes me zebe, a jutri bo že bolje. Sijalo bo sonce, ljudje se bodo veselili.
Nekdo nekje se bo namreč poročil.
Tako, kot se posodobi.
Pravilno.
V cerkvi in z vsem kar pač spada zraven.

Super za njega, kajne?
Vsi smo veseli in vsi bi skoraj zagotovo šli.
Ampak to vreme...
Saj veste...
No pa drugič.
Saj bo drugič, kajne?

***

Zvonovi se slišijo.
Nič ne de.
Še vedno je vsak za svojo mizo drugemu tujec.
Ker vse se vrača in vse gre naprej... dalje, v svet.

In ti... nekako si mi znan.
Nisva se srečala, a to ne spremeni tega.
Kar poglej, sami norci namreč.
Nekdo bo pustil službo in se odpravil naprej, brez da bi se ozrl v tebe.
Šel bo dalje, še dlje.
V neznano.
Znova bo obul tiste neznane čevlje, prijel za star obrabljen kovček in ptice mu bodo zapele in mrzlo bo kot pri norcih.

A to sploh ne bo pomembno.
S tistimi, ki jih nosi tu, sedaj, je kovček namreč lažji in sonce prijetnejše.
Skoraj kot na plaži.
Jup...
Skoraj kot na plaži...

***

Imam avto.
Hiter, črn, včasih očiščen tako dobro, da se skoraj vidi barva.
Pa bi ga zamenjal.
Za manjšega, hitrejšega.
Takega s kitaro in obrabljenimi gumami.
Če že drsi, naj namreč drsi tako kot se spodobi, si mislim.

Ja, naj drsi.
Drsi naj s stilom in brez povratka.
Naj gre tja, kamor gremo mi vsi.
Sončnemu vzhodu se itak ne mudi...