Koraki, ki šepetajo.

Ni te, a vidim te.

Videl sem te sicer že prej, v množici, ki se vali preko tega sveta, a to ni bilo ravno to.
Sam si.
To si bil sicer že prej, a sedaj je drugače.
Čofotaš, delaš prevale in vsake toliko brcneš, čeprav ni ravno nujno, da to počneš.
Živ, vesel, srečen... vse, kar lahko ta trenutek občutiš je to, kar imaš.

Tak si, kot sem jaz.
Točno tak.
Še slišiš na podoben način in lase, ki ti počasi rastejo, si  boš strigel na precej podoben način, kot si jih jaz.
Tvoj glas bo prodoren in iskriv, ljudje se bodo bali in marsikdo te ne bo razumel.
Nič ne de.
Mama je tu.
Vedno bo tu.
Tudi potem, ko je več ne bo.
Brez mame sva ti in jaz samo jaz in ti, skupaj pa smo močnejši, srečnejši, popolni.
Štirje mušketirji, štirje z nekimi drugačnimi sanjami.

Nič se ne boj.

Vidim te.
Vidim te tam, kamor si se namenil.
Tam je nevarno, veliko je žalosti.
Znani bodo izginjali, zemlja se bo topila, a žarek v tebi bo gorel, dokler boš ti skrbel za njega.
Včasih ti bo hudo, vem, a imel boš pomoč.
Pokliči ga.
Naj ti ne bo nerodno.
Vedno bo tvoj starejši, vedno bo tisti, ki ti bo lahko pomagal.
Samo pusti mu.
Malo je poseben, vem, a tako pač je.
Tudi on je namreč moj in tudi on je jaz.
Tako kot ti.
Lase ima postrižene podobno kot jaz, podobno kot jih imaš ti.
On je kraljevski, tvoja vloga pa bo drugačna.
Ne boljša, ne slabša, le drugačna.
Ker mi smo štirje mušketirji in brez nas svet ne bi bil to, kar je.
Skupaj smo močnejši, skupaj smo eno.
Družina.
Za zdaj in za vedno.