V vetru šepetanja.

Nohti so ritmično udarjali ob rob skodelice, do vrha napolnjene z neko kavno mešanico.

Imena ji ni znala povedati. Rekla je, da se ga ne spomni in zakaj da me to sploh zanima... V biti me res ni, a pogovor sem vseeno želel nekako peljati naprej pa čeprav na tak neposrečen način.

Na TV-ju se je medtem vrtel dokumentarec o Romanovih; toliko sem že ugotovil, ne da bi ga zares gledal in nekako sem si ves čas želel, da ga ne bi bilo še konec. Pa ne zaradi vsebine, ki jo je predstavljal, ne, preprosto sem se bal, da bo po koncu sledila tišina, te pa si nisem želel. 

Tišina je tako moreča, tako definitivna. Vedno me spomni na srednješolske čase, ko sem zgodaj zjutraj čakal na postaji na jutranji avtobus. Skoraj vedno je bila še tema in čeprav moja prijateljica, mi njeno šepetanje ni prinašalo nikakršnega spokoja. 

Mir je bil vedno le navidezen, želje in hotenja pa zmeraj ista.

Vrnil sem se nazaj. Za mizo, pred mrzlo kavo, pred njeno podobo.

"Kaj želiš od mene?"

Vprašujoče me je pogledala in še pes, ki je ves ta čas mirno ležal pod mizo, je zalajal, kakor da bi tudi on želel izraziti vse svoje zamere. 

Ni me maral. 

Sploh pa se mu je že tako tuj človeški rod zameril še bolj, ko ga je prejšnji teden na obvoznici zbil avto, ko je prečil cesto na mestu, kjer jo je malo pred tem sosedova psička, itak še premlada za karkoli. A tega naš Timi ni vedel in tudi kasneje nikoli ni, saj so jo kmalu za tem sosedje podarili svoji nečakinji, ki je živela nekje v Dolu pri Ljubljani, na neki kmetiji, kjer bojda ni toliko prometa.

Obsedel sem za mizo in bilo mi je nekako čudno. 

Počutil sem se kot v nekakšnem filmu, katerega konec sem poznal, pot do tja pa mi je bila popolnoma neznana. 

Nato sem odšel še sam; bilo ni ničesar več, kar bi me zadrževalo. 

Tudi sam nisem zaprl vrat; za mano so namreč v galopu odhajali vsi spomini in hotenja, vse tisto, kar je imelo smisel in za kar se je bilo vredno ves ta čas boriti.

Sem pa ugasnil luč.

Saj veš, za vsak slučaj... 

Da se ne bi slučajno vrtel v krogu in to...

V vsem tem vetru ga verjetno tako in tako ne bi slišal...