Variacije na isto temo.

Včeraj je bil dan po tistem, ko sem dobil še enega sina.
Tu bi lahko mirne duše zaključil s to objavo, se še enkrat zahvalil za rože in lepe želje in se odpravil spat. A glede na to, da je pesem res dobra, tema pa zahteva kar nekaj razmišljanja, bi vseeno nadaljeval.

Razmišljam o očetovski ljubezni.
Je tam, prisotna, včasih skrita, včasih na odprtem. Je zid, je steber in je moč v enem. Je protipol mamini ljubečnosti in nežnosti. Je nevihta, ki jo otroci potrebujejo, ko se stiskajo v maminem zavetju. Le tako se namreč lahko učijo spoznavati pravila življenja.

Ampak veste, preden so prišli, sem bil velikokrat v dvomih, ali bom lahko svoje otroke sploh začutil...
So namreč bitja, osebe, ki jih pred rojstvom nisi ne videl, ne vonjal, le občasno zatipal pod premikajočim se trebuhom. Občutek sem imel, da sem na zmenku na slepo, na preddogovorjeni poroki, kjer se ženin in nevesta prej sploh nista nikdar srečala.
In ko se je prvi rodil in je bil tam na previjalni v porodnišnici, sem nekaj časa samo gledal to zgužvano poležano in zaležano bitje, ki je jokalo.
Nisem vedel kaj storiti.

- Tu je, vaš je, je rekla negovalka.

In sem skočil, da ga pomirim.
Kaj pa naj bi storil?
Tam je bil in jokal je.

Res, da je bil moj, a lahko bi bil tudi od kakšne druge osebe.
Če bi ga naprimer zamenjali preden bi ga videl, tega ne bi spoznal. Menim, da ne bi začutil. Le kako naj bi?

Pri drugem je bilo pri rojstvu drugače.
Verjetno zaradi tega, ker se je v meni že razvil očetovski nagon. Tudi drugega sina nisem videl nikoli prej, a sem imel do njega drugačne občutke, kot pri prvem.
Bil sem zaščitniški. Hotel sem mu pomagati, ga pomiriti.
Bil sem samec v pravem pomenu besede. Le renčal še nisem, bi se lahko pošalil...

Vse skupaj se mi zdi sila zanimivo.
Včasih se namreč sprašujem, ali je moja ljubezen do otrok prirojena, privzgojena ali v genih zapisana koda, ki se brez privoljenja sproži ob rojstvu potomcev. Bog si ga vedi.
A kakorkoli že, vesel sem da je tu, v meni in da je lahko nudim v takšni obliki naprej.

Imeti svoje otroke je nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Včasih tega nisem razumel, sedaj pa vidim, da je to naš osnovni namen in verjetno edina pot do popolne nepopisne sreče.

Ali to pomeni, da so tisti, ki otrok nimajo, manj srečni, manj zadovoljni?
Ne, kje pa.

Menim, da so ravnotako veseli, zadovoljni, ljubeči in srečni. Samo na drugačen način, to je.

Pač.
Vsi smo mi le variacije na isto temo...