Čarobna piščal.

Zjutraj je vse drugače.

Danes se mi je naprimer zdelo, da gledam skozi okno v svet, ki je bil videti popolnoma in natančno tak, kot si včasih predstavljam, da bi zgledal, če bi nad njim nekdo stepel eno veliko vrečo sveže zmlete bele moke iz starih in mestoma že od žuželk najedenih pšeničnih zrn.

A tako je pač bilo.
Bila je megla in potem je preprosto ni bilo več.

Vse, kar je od te zgodbe ostalo, so bila desetera in desetera lic, vsa rdeča in zaripla od jutranjega mraza in pa sonce, ki se je kradoma, kakor vsako takšno jutro, počasi dvigovalo izza lekarniške stavbe na Kandijski cesti.

Nek zunanji opazovalec, nekdo, ki za Novo mesto ni še prav nikoli slišal in mu tudi drugače ta besedna zveza, če bi mu že pomotoma prišla kdaj na uho, ne bi pomenila kaj veliko, bi si mislil, da je to mesto, točno takšno in nič bolj drugačno kot so vsa ostala.

A tu se ne bi mogel bolj zmotiti...
Za vsakega posameznika in za vsako domišljijo posebej je v tem mestu nešteto zgodb in občutij.
In eno takšno vam zaupam naslednjič.

O drevesu in ciganki.