četrtek, 11. december 2014

Božični duh po slovensko.


Božični čas.

Bunkl'ce pa mah, smrek'ce, lučke in lepe pesmice.
Ljudje se imamo radi, pujski nas imajo malo manj, a tako na splošno mislim, da lahko mirne duše in brez pretirane slabe vesti rečem, da je prav preklemansko vse lepo in prav, kajne?

Snega zaenkrat sicer še ni, a to ne pomeni, da se vse skupaj ne zna kaj hitro spremeniti...
Danes še večina brihtno z letnimi, jutri pa lahko že v jarku za cesto z vso tisto našo preračunljivostjo na grbi, kako je zimskih škoda...

In smo spet pri paradoksu:
človek lahko postane osel, oslu pa nikakor ne uspe obratno pa naj se še tako matra.

A tako na svetu je.
Kaj bi pa bilo, če bi bili čisto vsi usekani?
Sej bi se še pobili med sabo...

Ampak ne bomo mi danes o tem.

Danes bomo raje "rekli" kakšno o lepih rečeh.
Vsak pri sebi bomo razmišljali o božičnici pa o darilih pa o zdravju in pa tudi o vseh ostali pritiklinah, ki sodijo na bogato obloženo mizo za katero tako izbrano sedimo.

Razmišljali bomo o tem, kaj pomeni imeti vse.
Razmišljali o naši vlogi in o tem, ali smo lahko boljši...

***

Za tiste, ki (n)imate pa lahko še vedno kaj daste, podajam naslednji link:
tu izveste vse o tem, kako pomagati mali Tari...

Pošljite SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919.
Če lahko, darujte in pomagajte.

ponedeljek, 08. december 2014

Iz omare...


"Včasih sem kot luna.
Vzidem, se malo nastavljam in mečem v zobe, potem pa zaidem, kot da sploh nikoli nič ni bilo; edini znak, da se je nekaj dogajalo, je samo občasno tuljenje vaških psov in pa neprespane noči tistih, ki to zavijanje poslušajo…
Sam sebe imam za kar precej prizemljenega človeka; verjamem v nekaj splošnih resnic in se jih praviloma tudi zavedam ter držim:
– ne stopaj mački na rep, če ne želiš, da bo zacvilila,
– ne sanjaj o stvareh, ki si jih ne želiš,
– ne sôli pamet tistim, ki si tega ne želijo,
– pretipaj, preizkusi in doživi stvari, dokler se še dá.
Veste, nisem bil vedno tak…
Včasih sem bil bolj normalen.
Hodil sem v šolo, se obnašal okolici primerno in razmišljal o tem, kako ne bi izstopal.
Verjetno ne rabim posebej razlagati, da pri slednjem nisem bil kaj prida uspešen, kar pa seveda niti ni bilo čudno, glede na to, da sem o tem samo razmišljal, storil pa potem nič…
Zakaj pa bi?
Eno najpomembnejših odkritij, ki sem ga spoznal že kmalu v otroštvu je bilo to, da imamo ljudje zelo podobna nagnjenja in vzorce obnašanja, kot večina ostalih pripadnikov skupine, kateri pripadamo…
In kaj stori normalen človek, ko se enkrat dokoplje do znanja, ki ni splošno sprejeto in znano, ima pa veliko manipulativno moč?
Dejstvo je, da svet ni enobarven.
Bil sem mlad, naiven in sem mislil, da držim boga za jajca.
Hvala bogu, sem tudi v knjižnico rad zahajal, tako da se je moralo zgoditi, kar se je pač zgoditi moralo…
Svet ni zaradi tega nič na boljšem in tudi nič na slabšem ne… sem pa zato jaz precej mirnejši in srečnejši.
Kar pa tudi ni malo, če tako vzameš…
Dragi moji…
Čez dva dni odhajam na potovanje.
In kakor za vsako drugo, bom tudi za to rekel te moje že nekaj let znane besede: “Verjetno se vrnem…”.
Ne želim sedaj dramatizirati, ker je za moje pojme pot, na katero nameravam, popolnoma nedolžna in varna pa vendar…
Nikoli ne veš, kdaj se svet obrne v smer, ki jo nisi začrtal.
Zatorej, oprostite besedam, ki so vas morda na nek način prizadele; to ni bil njihov namen…
Oprostite provokacijam in oprostite mojim idejam in nazorom, ki se morda ne skladajo z vašimi.
Kot sem že rekel, svet ni enobarven.
In vsak od nas ima svojo cesto za prehoditi, vsak svojo pot za spoznati in doživeti.
Moja je mogoče malce bolj divja in vijugasta pa vseeno zato nič slabša od vaše…
Je pač moja in naj taka tudi ostane.
Nasvidenje torej…
Naj vam sonce sreče nikoli zaide in naj vam se misli pozlatijo pa kakršne koli že imate…
Iz nemirnega sveta vas pozdravljam, vaš Tomy Skyblue."
(Na pot, 16/05/2012)

torek, 02. december 2014

Just a normal day in a paradise.





Nobody really knows how far the rabbit hole goes...

***

I presume this is no ordinary memo, is it?
It's no ordinary audience either...

So, why bother you'd say, a?

Because once there was a time of wealth and prosperity.
Everyone knew everyone, everybody helped each other.
Now all's gone.
Died away like pretty little blossoms in early winter time.

Time to jump-start our engines again you'll say?
No, no...
No use for that...
They'll start by themselves...
You'll see...

Look!
There goes one now!
Look!
You see it?
Look!
There!

Shit, you stupid or something?
Why didn't you look?!

Calm, will you?
There'll be another...

No, there won't.
It was the last one!
And now the winter is coming and no one will ever again remember how it looked like in a first place...
It's that love thing happening all over again... Shit!

Lov what?!
What are you talking about?
Jesus, man!

Hey!
There's no need for that... HEY!!!!
STOP!!!

Here's your lov asshole...

BANG!

BANG! BANG!
BANG!

***

Ho,ho, ho, little children!
Meeerry Christmas!
Ho, ho, ho...