sreda, 23. april 2014

Poti in številke.


Danes je umrl neki fant.
Mislim, da je bil star devetnajst ali nekaj takega.
Plezal je na Storžič in mu je zdrsnilo.
Bojda zaradi slabe oz. pomanjkljive opreme.

Zakaj to pišem?
Ne vem.
Bila je samo neka novica, ki se je pojavila v mediju, dokler je ni izpodrinila druga, novejša, še bolj grozna.

A se me je dotaknila.
Verjetno zaradi tega, ker tudi sam precej zahajam v hribe in sem ob tem pomislil tudi na svoje izkušnje, na svoje trenutke, ki so se končali srečno, čeprav bi se lahko tudi drugače.

In potem sem se vprašal, zakaj sploh pišejo o tem?
Fanta nisem poznal.
Nimam pojma, kdo je.
Ne sanja se mi.
Je samo nekdo, ki je lezel na goro in se ob tem ponesrečil.

Sem krut?
Nisem.
Konec koncev je umrlo tudi 13 šerp pa zaradi tega ne jokam.
Umrlo je tudi nekaj čez 300-400 dijakov, ki so imeli to nesrečo, da so šli na izlet s trajektom, ki te poti ni zmogel.

A vidite?
Vse to so samo številke.

Ni važno, kako si umrl... Važno je, kako si živel.

In ta fant je verjetno v svojih devetnajstih letih doživel že toliko, kot pa bo večina tistih, ki sedaj govorijo: "Kaj je pa rinil v hribe..." lahko doživela šele v tisoč letih.


sreda, 09. april 2014

Sami norci.


Nič več ne pišem toliko(krat), kot včasih.
Saj bi rad, vendar ne gre.
O tem, o prioritetah, sem sicer enkrat že pisal, tako da tu ne bi ravno odkrival tople vode.

Ampak tako je.
Ta blog je pač ene take sorte blog, ki omogoča, da ga lahko res brez kakršnih koli zadržkov postavim za nekaj časa v kot, nato pa zopet nadaljujem tam, kjer sem nazadnje ostal.
Ker tak pač je.
Saj veste... nekako... hmm... no, nekako kalejdoskop(ičen).

A je to sploh beseda? :)
Kalejdoskopičen?
Ne vem. :)
No, saj nima veze.
Recimo, da to spada pod kategorijo »vetrocvetk«. :)

Pa da se vrnem nazaj:
no, ko sem tako brskal po starih objavah, sem imel občutek, kakor da listam zaprašen album s fotografijami izpred nekaj desetletij.
Samo, da na njih niso bili obrazi in podobe, ki so mi dandanes bolj ali manj znane, ampak nekaj popolnoma drugega.

V teh besedah sem bil jaz.
Moja duša.
Moja bit, če temu tako rečem.

In povem vam, da sem bil na tisto, kar sem videl, nekako prav ponosen.
Pa veste zakaj?

Ker sem videl, da se skozi čas nisem kaj dosti spremenil.

Še vedno sledim istim prepričanjem, še vedno se borim za iste stvari.
In še vedno verjamem, da nam je (lahko) lepo.

Omejitve so ponavadi res samo v naših glavah.
In to celo ponavadi na tistem mestu, kjer bi moralo biti vse drugo, samo to ne.
Ampak tako pač je.
Ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi včasih skakali v steno z glavo naprej in če ne bi raje pisali blogov o ljudeh in naravi, kakor pa se družili z njimi in šli v naravo.

Noro, a? :)

sobota, 29. marec 2014

Spomini.


Kdaj pa kdaj se prepustim času, ki je že davno mimo.
Vem, da za tem ni nobene potrebe, ampak kaj češ.
Izkustva nas delajo to, kar smo danes in tega se ni za sramovati.

Niti ne vem, zakaj sem sploh uporabil to besedo...
Sramovati se.
Tako grda je.
Tako negativistična.

A da bi jo brisal, mi ne pride na kraj pameti.
Zakaj le?
Da sem si jo spomnil, je že moral biti razlog.
Vedno je.
A zdaj ni čas in prostor, da bi to pogreval.

Svet in življenje se vrti okoli bolj pomembnih reči:
premaknili bomo ure, zamenjali gume na avtomobilih, preštihali vrt,.. itd., itd., itd., itd...

Včasih se povprašam o smiselnosti vsega.
Včasih pregledam svoje podstrešje in pobrišem prah vsaj iz tam, do koder se zaradi vse nametane krame sploh še lahko prebijem.

In tam, nekje v najdaljšem, najbolj temačnem kotičku, počiva pod staro in zaprašeno odejo moj najljubši spomin.
Spomin na čas, ko sem hodil po planjavah in mi je bilo za to, da bi moral kaj storiti, popolnoma vseeno.

Sedaj se ob tem samo še nasmehnem.
Ker spomini so konec koncev samo spomini.
Piš, ki je minil, preden se je v bistvu sploh lahko zares začel...