četrtek, 17. marec 2016

Vprašaj Jureta...

Skačem med dnevi kot srna s tremi zavezanimi nogami; četrto imam za vratom, tako da je vsaj nekaj prostega...

Ne, to ni blog "jamr, jamr", to je blog v katerem dajem sam sebi priznanje za neverjetno ustvarjalnost pri organizaciji družinskega, službenega, študijskega in prostega časa - in to ne nujno v tem vrstnem redu...

Največjo težo poskušam dati prostemu času.
Priznam.
Ker brez zdravega duha in notranje sreče je ves preostali trud in angažma zaman. Od mene ne bi imela nič ne družina, ne služba. Faks?
Ah, faks...
Škoda zgubljati besed... Z zelo visokim povprečjem ocen imam čedalje manj denarja in časa...
V glavnem, brez veze.

Družina pa je nekaj čisto drugega.
Naš "pob" ima sedaj že sedem mesecev, midva s partnerko kakšno desetletje, dva, štiri... več.
Pust'mo malenkosti. :)

Ja, kot že rečeno, družina je nekaj posebnega.
Srečen sem.
Ne.
Narobe sem se izrazil...
Srečni smo.
Radi se imamo in lepo nam je.
Cenimo eden drugega, razumemo zakaj smo si potrebni, čutimo, da dajemo eden drugim elan, moč in pogum za naprej.
Najlepše pri vsem tem pa je to, da vse skupaj delamo čisto spontano in z veseljem.
In to je tisto, kar res nekaj pomeni...

V službi pa je vse tako/tako.
50/50.
Lepo, prijetno, a duhomorno in brez kakršnega koli izziva.
Zakaj vztrajam?

"Ne vem", bi rekel Jure Salobir iz Imperija.
Sicer poje o nekih drugih rečeh, a nič ne de.
Odgovor je popolnoma identičen tistemu, ki ga izrekam sam.

Sicer pa je ta "ne vem" čisto prostovoljen.
Trenutno mi paše, da pač ne vem.
Ciljev imam na srečo zopet eno malo morje, tisti kapitalni pa so na srečo itak še vedno dokaj nedotaknjeni...

Bilo je namreč neko obdobje, ko sem bil popolnoma brez ciljev, brez Triglava, bi rekel Slovenec...
Bilo mi je groza in zdelo se mi je, da se mi bo kar malo zmešalo.
To je tisti občutek, ko ne veš čisto, zakaj si sploh na temu svetu, kaj boš sploh pustil za sabo in po čem se te bodo spominjali... Legacy, bi rekli Ameri.

Pa ne, da bi želel kaj pretiranega pustiti za sabo... Rad bi samo, da bi ljudje, predvsem pa moji otroci in bližnji živeli v varnem in srečnem okolju.
Za to pa je vredno osvojiti sem ter tja kakšen Triglav, kajne?
Samo ne recite: "Ne vem..."

V tem primeru tega žal ne morete... :)

TS

sreda, 04. november 2015

Skrivnosti časa in prostora.

Stvari pridejo.
Ne moreš ravno reči, da so te presenetile, če si za njih vedel še preden so se v bistvu sploh začele, kajne?
Vidite, in tako je približno z vsemi stvari tu okoli nas...
Naslovi so sicer res lahko pomenljivi, tisto bistvo pa je očem vseeno prav lepo odkrito.
Vedno je bilo tako.
Res je, da lahko izbereš, da se boš delal, da ne vidiš vsega in vsakogar.
Ker pač tam nekaj zastira tvoj pogled, te omejuje s prekladami, zastori, preprekami in podobnim sranjem. A glej ga vraga, na vrata pa vseeno trka, kaj?

Dobil sem vprašanje, o čem oz. o kom za vraga sploh pišem tu?
Ker, da se ne razume, kaj bi rad povedal, predstavil.
Da so stvari pač nekako... no... pač nerazumljive.
To je sicer na lep način povedano, da vse skupaj preprosto nima nobenega pravega smisla.

Nisem znal precej odgovoriti...
Ali nisem hotel, to bi bilo res lahko stvar debate...
Kakor koli že, tu je.
Pred vami.
Odgovor namreč.

Vsa vsebina vedno o nečem govori, o nečem razglablja in nekaj raziskuje, sprašuje.
Ali je to moja tema ali tvoja, ni važno.

Če želiš, jo namreč vedno najdeš.
Razen pač, če jo nočeš videti... A to je že zgodba drugega odstavka in nekih drugih časov... :)


M.G. (2015 - )

sobota, 25. julij 2015

Majhen, napol delujoč teleskop.

Kradoma se potikam tod okoli.

Miljone let stran, z nekim majhnim, napol delujočim teleskopom in stekelnico dobrega, črnega vina opazujem in se dotikam vsega, kar se dotikati da.
Nikar ne mislite, da je tega obilo... Ni.
Skoraj vsega je namreč že zmanjkalo.
Skoraj vse so že pokupili, skoraj vse zastrupili.
Ljudje so tujci sami sebi, tistih nekaj peščica, ki so še umirjeni in človeški pa se je potuhnilo v tem sistemu, ki je sam sebi pes.

Milijone let sem stran.

Živim v nekem svetu in času, ki mi je domač, ki je topel in svetel.
Nekateri ga najdejo, drugi zgrešijo.
Tu se ne da veliko pomagati.
Ko človek posluša radio, bere televizijo, je vse tako čudno.
A mi furamo svoje.
Dalje, do konca.

Danes je 25. julij in leta niso važna.
Mlad sem, zdrav, imam moč, imam voljo.
Imam otroka na poti, za katerega me ne skrbi kako mu bo.
Verjamem, da mu bo tako, kot je prav, da mu je.
Mogoče mu bo lepo.
Mogoče.
Mogoče bo življenje, ki ga čaka težaško, turobno in sivo.
Ne vem.
Mogoče.
Vem samo to, da bo znal skozi vse.
Da bo svetilnik v temi, da bo verjel v dobro in da bo pomagal tistim, ki si sami ne bodo znali.
In to je vse, kar šteje.

Sam pa se bom verjetno spraševal, kje so vijolice, kje čakanje na maj, kje borderske sledi v snegu...
In kdo je vzel vse tisto, kar smo že imeli.

Bil bom star in za mano bodo tulili psi.
Imel bom palico, zvonček v primeru, da se izgubim in v levem notranjem žepu, malo nad prsmi, majhen napol delujoč teleskop, s katerim bom opazoval in se dotikal vsega, kar se dotikati da...