torek, 17. februar 2015

Petdeset odtenkov zaobljub.

 
To, kako ljudje delamo s svojim zdravjem, je že davno splošno znano...
Kot ena velika svinja z mehom.

Ponavadi je tako, da te mora eno dvakrat na zelo močno usekat, preden se sploh zaveš, da nekaj ni v redu...
Šele potem pomisliš, da bi bil mogoče pa res že čas, da kaj postoriš zase in za svoje zdravje.

A brez skrbi.
Tako zavedanje ponavadi itak traja samo toliko časa, kolikor rabi ku.ba, da zamenja svoje spodnje gate.
Nič, v glavnem.

Slano, mastno, užgi po odojku.
Važn', da se 'mamo fajn.

Ne, nisem bolan.
No, vsaj, da bi vedel ne.
Je pa take sorte tič nekdo, ki ga precej dobro poznam.

Priden kot mravlja, pameten, da jih ni blizu enakih...
In dobrega srca.

A oni dan smo šli v bolnico.
Ob polnoči.
Na mus.
Ker je telo zajambralo in na trenutek začelo protestirat na tak način, da ti takoj postane jasno koliko je ura...

Dva testa, tri ure čakanja in rezultat, s katerim se ni za hvalit pred sosedi.
In zdaj smo tu, kjer smo.
Vsi po malem skrbimo, vsi se po malem sekiramo, vsi na veliko prepričujemo, da bo od danes naprej pa res vse čisto drugače.

Ker zdaj se gre pač zares in je vrag počasi vzel šalo.
Upam, da bo tokrat trajalo...

Slabe ku..barije je bilo že s 50 shades of grey čist' zadost' za moje pojme...

music selection: courtesy of Simona H.

četrtek, 12. februar 2015

Arabeske.



Spomini so čudna reč.
Včasih pridejo nenapovedano, potiho.
Včasih udarijo z vso silo, kot buldožer ob kamen.

Včasih pa so samo tam in ne utihnejo.

***

Poznal sem vsakega tretjega, vsakega četrtega, vsakega, ki je prišel nató.
Poznal sem vse, razen tistih, ki so mi bili blizu.
Ne, tistih nisem nikoli poznal.
Bili so mi preprosto predaleč.

***

Pisal sem dolgo časa.
Uporabljal svinčnik, pero in računalnik, a dokler nisem začel uporabljati srca, so strani ostajale prazne...

***

Živeli so po svoje.
Odrezani od težav so bili kot iz drugega sveta.
Nato je prišla ona... tista, ki ve in zna.

Govori se, da si še do danes niso čisto opomogli...
Verjetno bo res.
Še vedno govorijo med sabo...

***

Poglejte... Tu sem, na vrhu.
Poglejte...
Videli boste tisto, kar sam nikdar ne bom mogel uzreti...


THE END

torek, 03. februar 2015

Marionete.




Oprostite, lahko prižgem?
Hvala.
Res prijazno od vas.

Vem, da ni zdravo, ampak kaj češ... stara razvada pač...

Nikar ne zamerite moji nevednosti... Tu sem namreč prvič, kakor vidite...
Verjamem, da verjetno ta vprašanja poslušate non-stop, a vseeno vas moram vprašati tud jaz...

Kaj za vraga sploh je ta kraj?

Občutek imam, da me poznate, sam pa nikakor ne vem, kam bi vas dal...
Ne?
Hmm...
Ne vem... zdelo se mi je pač, da sem vas nekje že videl...

Čakajte... Imate uro?
Veste, ne bi rad zamudil v službo...
V teh časih samo gledajo, kako bi te zaribali, da bi te lahko ven vrgli...

Samo veze ti lahko še pomagajo.
Veze in poznanstva.
Brez njih si nič.
To vsak ve, vam povem...
Delaš lahko cele dneve pa te noben niti ne povoha, ko te pa ni pa takoj vejo in takoj minus deset na stimulacijo, banda kradljiva.
Bavčarja naj raj' zaprejo.
Ne pa da se na nas reveže spravljajo...

Ja, vem da je bolje, da neham pregovarjati.
Mislim, da se mi počasi sanja, kje sva...

A dovolite, da si še enega prižgem?
Hvala.
Res ste prijazni.

Vi verjetno ne boste, kajne?
Itak...
Kajenje škodi zdravju in to, a?
Saj imate verjetno prav.
Ampak mislim, da sedaj to niti ni več pomembno, kajne?
Ja, se mi je zdelo...

Koliko časa še imava?
A je prepozno, da vas prosim za eno uslugo?
Bi hoteli sporočiti v službo, da bom zamudil?
Ne bi rad, da me čakajo.
Saj veste, ljudje potem vse sorte govorijo...

Ne?
Prav.
Potem pa najbolje, da se odpraviva, kaj?
Itak brez veze čakat... Premislili se verjetno ne boste, bi rekel...
A?
Prav.
Jebi ga.
Probat ni greh...