četrtek, 17. julij 2014

Strgana veriga.



Hotel sem odgovoriti, da pač dobre stvari žal ponavadi tudi minejo hitro pa sem se zaustavil...
Ker v bistvu res ne vem, če to ravno drži.

In tako sem bil tiho, ona pa je brez kakršnega koli prejetega odgovora z moje strani, pobrala svoje papirje in odšla.

***

Odkar smo na vrata nalepili tisti bogokletni napis, da se zapiramo, doživljam od ljudi, ki sem jih spoznal v vseh teh letih različne odzive:
eni so šokirani, nekaterim je hudo, drugi pa me gledajo, sočutno, kot kakega mladega psa, ki ga ja psica zapustila pri treh mesecih...
In moram reči, da se občasno res počutim tako.
Prav po pasje.

A življenje gre naprej, si rečem in da že imam službo, če kdo vpraša.
V sebi pa vseeno vem, da v  bistvu vse skupaj le ni tako zelo preprosto, kot ta slednja laž, ki jo izgovorim, da se izognem vprašanju: »Ja kaj bo pa potem z vami?«

Jah, nič.
Kaj če pa biti?
En navaden kaos, če sem iskren.

Delo, ki ga opravljam, opravim dobro, a kar sem spoznal v vseh teh letih je to, da me popolnoma nič več ne razveseljuje.
Ker navkljub temu, da sem uspel nekaterim pomagati pri tem, da so rešili svoj stanovanjski problem, v bistvu ne delam čisto nič koristnega za našo družbo.
Kvečjemu nasprotno.
Zaenkrat sem še vedno del največjega zla, ki ga po ne vem kakšni izkrivljeni logiki, človeštvo še kar tolerira in tolerira.

Ampak pustimo sedaj to.
In s tem mislim tudi to dejstvo, da sem res imel vedno možnost oditi, če me je vse skupaj tako zelo motilo.
Ker je res.
Res sem imel možnost oditi.
A kot vsi vemo je nekaj govoriti, si nekaj misliti, drugo pa to tudi storiti.

Kajti ko enkrat nekaj v resnici naredimo, se takoj postavi tisto vprašanje, ki mu ne moremo uiti pa če smo še tako sigurni in prepričani sami vase...
Vprašanje, ki tudi vsem tistim, ki prostovoljno razmišljajo o spremembah že v kali ponavadi vzame ves pogum...
Vprašanje, ki je resnično vedno prisotno in vedno tu...

»In kaj zdaj?«

sreda, 04. junij 2014

Pokora za nejeverne.


Kot bi me kamenjali, zakopali in polili z gnojnico.
Vse samo zaradi par stavkov, ki sem jih izrekel razumsko, v dobri veri.
V veri, ki sicer ni imela nič skupnega z verskimi normativi, nič skupnega z rimo-katoliško vero in s tistim, da blagor tistim, ki verjamejo, ne da bi videli.

A kaj, ko sam vseeno verjamem.
Seveda verjamem.
Kdo pa ne?
Takih, ki resnično verjamejo, da ne verjamejo v nič, po moje ni veliko.

Sicer sem zgleda, kot sem oni dan spoznal oz. kot so mi razložili, agnostik.
Heretik, bi rekli tisti "pravoverni".
A kaj češ.
Tak pač sem.

In tako sem oni dan za svoje besede, za svoje dvome nad svetim in posvečenim, prejel svojo prvo kazen; če tudi zadnjo, nimam pojma...

Zgodilo se je preprosto preveč dogodkov, da bi vse skupaj bilo samo golo naključje.
Sicer pa itak ne verjamem v naključja.
Ker jih preprosto ni.

So samo reakcije na naše akcije, pridelek, ki smo ga posejali in ga potem žanjemo.
So samo palice, ki rastejo nekje za vsako rit posebej.

V luči tega sem nato zaman prenašal svoje umazane cunje 5 kilometrov daleč.
In 24 ur zatem bruhal zaradi prehitre vožnje zmešanega taksista, kar še ni bilo tisto najhujše...

Že čez pol ure so mi na letališču ukradli telefon z vsemi dostopi, gesli in številkami bančnih kartic, posledično pa sem ob tem dogodku izgubil tudi vse slike iz poti, vse spomine, ki sem jih s telefonom ujel za poznejše čase.
In na koncu mi je bil vzet tudi obesek, ki sem ga nosil sabo vseh trdih 650 km, ki sem jih prehodil.
In magnetek s sliko katedrale v kateri sem podvomil.

Vzeto mi je bilo (skoraj) vse, kar me je povezovalo s potjo.

Poleg tistih nekaj par slikic, ki jih je posnela Vesna, so mi ostale le še tiste, ki jih imam v glavi.
Mogoče bo čez čas izginilo tudi to, a do takrat stojim pokonci in se ne predajam.
Ne uklanjam se.
Ne obupujem.
Naj mi vzame(jo).
Dam jim še kaj drugega, če je treba.

Ljudem se zgodi v življenju še marsikaj hujšega, kot je to.
Razlika med njimi in mano je samo v tem, da jaz vem, zakaj se je meni.
In v tem, da bom jaz poskrbel za to, da se me v bodoče takšne stvari ne bodo več dotaknile.

Ker na koncu verjamem tudi v to, da so take stvari popolnoma in čisto nepomembne.
Dust in the wind, truth in the closet.
Close it, burn it.

sobota, 10. maj 2014

Nov korak v (ne)znano.


Kadar koli pomislim na Camino, na dele, ki sem jih že prehodil, mi pred oči ne pride pokrajina ali stavbe.
Pred oči mi pridejo obrazi tistih, ki sem jih srečal; vidim jih tako, kot bi bili tu pred mano.

Čemu je tako, ne vem.
Tudi spraševal se nisem o tem.

Saj, zakaj bi pa se?
Svet se vrti po svoje pa če ga razumem ali pa ne.
Na koncu koncev smo vsi mi potniki na taki ali drugačni poti in ta, ki jo hodim sam, je samo ena izmed neštetih še neprehojenih.
Vsak ima svojo in moja ni nič bolj čarobna od kake druge.
Ima samo drugačen namen in drugačno naturo.

Vsak na svoj način išče svoj mir in meni je skozi čas uspelo, da sem ga našel v tem, kar počnem.
Naj traja in naj me občutek nikdar ne zapusti.

Nasvidenje.
Verjetno se vrnem.
T.S.
***

"And if you'd 'a took to me like a gull takes the wind.
Well, I'd 'a jumped from my tree
And I'd 'a danced like the king of the eyesores
And the rest our lives would 'a fared well..."
by The Shins (New slang)