sobota, 25. julij 2015

Majhen, napol delujoč teleskop.


Kradoma se potikam tod okoli.

Miljone let stran, z nekim majhnim, napol delujočim teleskopom in stekelnico dobrega, črnega vina opazujem in se dotikam vsega, kar se dotikati da.
Nikar ne mislite, da je tega obilo... Ni.
Skoraj vsega je namreč že zmanjkalo.
Skoraj vse so že pokupili, skoraj vse zastrupili.
Ljudje so tujci sami sebi, tistih nekaj peščica, ki so še umirjeni in človeški pa se je potuhnilo v tem sistemu, ki je sam sebi pes.

Milijone let sem stran.

Živim v nekem svetu in času, ki mi je domač, ki je topel in svetel.
Nekateri ga najdejo, drugi zgrešijo.
Tu se ne da veliko pomagati.
Ko človek posluša radio, bere televizijo, je vse tako čudno.
A mi furamo svoje.
Dalje, do konca.

Danes je 25. julij in leta niso važna.
Mlad sem, zdrav, imam moč, imam voljo.
Imam otroka na poti, za katerega me ne skrbi kako mu bo.
Verjamem, da mu bo tako, kot je prav, da mu je.
Mogoče mu bo lepo.
Mogoče.
Mogoče bo življenje, ki ga čaka težaško, turobno in sivo.
Ne vem.
Mogoče.
Vem samo to, da bo znal skozi vse.
Da bo svetilnik v temi, da bo verjel v dobro in da bo pomagal tistim, ki si sami ne bodo znali.
In to je vse, kar šteje.

Sam pa se bom verjetno spraševal, kje so vijolice, kje čakanje na maj, kje borderske sledi v snegu...
In kdo je vzel vse tisto, kar smo že imeli.

Bil bom star in za mano bodo tulili psi.
Imel bom palico, zvonček v primeru, da se izgubim in v levem notranjem žepu, malo nad prsmi, majhen napol delujoč teleskop, s katerim bom opazoval in se dotikal vsega, kar se dotikati da...

četrtek, 18. junij 2015

Paradigme neverjetnega.

Kdaj je dovolj?
Kdaj bi morali reči: "Ne! Dosti je. Tega tu ne toleriramo, lahko pa stopite kam drugam, kjer vas bodo veseli. A da imate denar? Veliko denarja? Super! Shove it! Neext!"

Ne vem, kam gre ta svet.
Ponorel je.
Vse se vrti okoli neke navidezne resničnosti, okoli nečesa, kar sploh nima nobene osnove, nobenega temelja.
Ironija pa je v tem, da ima vse skupaj navkljub temu ogromen vpliv na okolico, v kateri živimo.
In na okolje, ki nam ni blizu.
Zaenkrat.

Črnoglede so moje misli.
In obenem upajoče.

Sam se trudim ustreči, biti prijazen, človeški.
Nekateri se ne, ampak to ne sme biti moj fokus.
Vsak mora začeti pri sebi, dajati vzgled, mogoče se potem kaj spremeni...

Če se pa ne bo, bomo pa vseeno lahko na koncu rekli, da smo vsaj poskusili.
Pa čeprav takrat to ne bo nikogar več zanimalo...

Prijetno želim vsem.
Veselo, srečno in brezskrbno.
Poletje je tu in ne dajmo se uničit takim zadevam.
Enkrat bo bolje za vse, ne samo za nekatere.

Sej konec koncev, kaj nam pa manjka, bi lahko rekli, a?
Lahko bi, a ne moremo.
Lagali bi namreč samim sebi, to pa bi bilo čisto brez pomena, kajne?

torek, 12. maj 2015

Sosedi lahko letijo.

Pa se dajmo igrat'.
Za resne stvari tako in tako ni časa.

Dogajajo se namreč smešne stvari.
Ironične.
Nepomembne.

Soseda je zadavila petelina.
Takega, pravega.
Takega, s kljunom in perutmi in z dokaj počasnim parom nog, bi lahko pripomnil.
Bil je sicer hiter...
A ne dovolj.
Nato ga je vrgla sosedom pred vrata in odšla.
Ker je pač bil njihov, bi sklepal.
Spraševal namreč nisem.
Lahko bi znalo biti, da tudi sam nisem zadosti hiter...

Bojda se je oni dan tudi sosed hotel obesiti.
Kako, zakaj, ne vem.
Lahko bi stopil tja.
K njemu.
In se nekako vmešal.
S kakšno besedo, dejanjem, gesto...
Z nečim.
S čimerkoli.
A zna biti, da bom šel mimo.
Ne, kar mi ne bi bilo mar.
Mar mi je.
A verjetno se ima vsak pravico odločiti o samemu sebi.
Kdaj bo, s kom bo, zakaj ne bo...

Sicer pa ne vem, ali je novica prava.
Priletela je namreč tako, na hitro.
Od sosede.
Tretje.
Takšne, ki veliko ve.
Skoraj vse.
In skoraj vse je resnica.
No, vsaj nekatere stvari so, bi rekel...
Ali pa tudi ne.


Konec koncev pa je konec itak samo zato, da se lahko konča.
Kje, ni važno.
Tisti, ki letijo bodo že pravi čas izvedeli...