četrtek, 20. november 2014


Iz protesta in pietete bom tiho.


sreda, 12. november 2014

Ni da ni.




"Ustani,
obuci se,
dobro je,
svuci se."
by Goribor
***

Bliža se novo leto - čas, ko se človek lahko mirne duše vpraša, kaj je naredil, kar šteje v kategorijo stvari, ki štejejo.
(Ja, sam sem ga tudi za vsak slučaj dvakrat prebral).

V glavnem, kakor je že marsikomu na tem svetu prav kristalno jasno, leto lahko tako fino zajeb...eš, da ti konec decembra ni prav nič jasno, kaj si sploh počel ves čas.
Služba, domov, jest, spat, služba, domov, lalalalala... Crap.

Kuća, poso, poso, kuća... Ekrem Jevrić Gospodo...
Eto, šta ja znam, a?

Po besedah sodeč sem star kot Zemlja.
Po frizuri še ene par let več.
A temu nekak ne prepisujem prevelike teže.
Ker na splošno vem in znam.
Ne smem seveda pozabiti niti tega, da imam.
Predvsem cojones, da se vstanem zjutraj in da me tega ni strah, cojones, da se pogledam v ogledalo in da se vidim takega, kot sem.
Ti tudi?
Super.
Ni nas malo...

Drugače se te dni dogaja marsikaj.

Nekateri se slepijo.
Nekateri se veselijo.
Eni čakajo.
Tako... že dolgo časa namreč.
Eni se namakajo.
Razlika je sam v tem, da se enim pomaga, drugim pač ne.
Pravica, krivica, whatever.
Dokler je vse po TV-ju, nikogar nič kaj veliko ne briga...
Važno, da rešujejo crknjene konje.
No offence to horses...

Kako torej narediti, da se te zapomnijo?
Ne Zemlja.
Ta se človeka itak zapomni zaradi vsega sranja, ki smo ga povzročili.
Vprašanje se torej glasi: "Kaj narediti, da se te zapomnijo bližnji?"
Mission impossible?
Kaj pa vem.
Ljudje imajo na splošno različne recepte.

Eni se tepejo, eni ga pijejo - te si ponavadi človek zapomni, ja, se strinjam.
Tiste, ki hinavijo, ne mislim omenjat.
Klinc jih gleda.
A so tudi taki.

Drugi poskusijo z avtom.
Zdej, tega ne vem ravno, ampak če je res tisto, kar govorijo o povezavi z dolžino "orodja" in avta, potem imamo v Sloveniji eno ogromno množico dedcev z majhnimi tiči...
Ženske... your vagina, your call.

Seveda pa ne smemo pozabiti tiste, ki znajo vse.
Popravljat, štrihat, sestavljat, kuhat, likat.
Ti ponavadi dobijo čarovnice za partnerke.
Ponavadi.
Ne vedno.
Jeb... ga.
Tak je pač svet.

Eni imajo, eni si želijo, vsi skupaj pa non stop čakajo na nekaj drugega.

torek, 28. oktober 2014

Medgeneracijski trk.


"Imam te!"
-"Nimaš..."

S sanjami je križ.
Sem ter tja te znajo zapeljati v tako sranje, da ti ni čisto nič več jasno.

***

Oni dan sem začel s faksom.
Šolo, da se razumemo...
Vrstni red v življenju sem seveda malo pomešal, ampak nič ne de.
Prej pač ni bilo časa...
No, če sem čisto iskren, ga tudi zdaj ni. :)

Ampak ni tu poanta - križ je v tem, da sem zopet "prestar"... kot nekoč v vojski, v katero sem šel s 23-imi, okoli mene pa samo 18-letni mladci...

Mladina, s katerimi je potrebno delati v šolskih timih je pač to - mladina.
Neizkušena, z ideali, ki z realnostjo nimajo popolnoma nič, s pričakovanji, ki se znajo pozneje izkazati za utopične.

Seveda s tem ni nič narobe samo po sebi... problematična začne stvar biti šele takrat, ko zaradi tega trpi delo.

Naj razjasnim.

Sam sem v gospodarstvu že cirka 17 let.
Jup.
Starejši sem že. :)
Starejši, ne star... :P

Delal sem marsikaj, začel iz nule.
Imam več kot deset let vodstvenih izkušenj, za timsko delo in dosežke sem prejemal interne nagrade, izkušenj imam, da se kreše.
Sodelavci me spoštujejo in cenijo.
Dovolj samohvale? :)

-"DOVOLJ 'MAMO!!!"
Prav. :)

In sedaj sem v šoli, kjer se "učim" timskega dela. :)

S tem seveda ni nič narobe - človek vedno izve kaj, kar še ne ve (znanje na splošno zelo cenim in ga tudi z veseljem konzumiram).

No, da se vrnem... zanimivo postane vse skupaj šele takrat, ko se nekako znajdeš v šolskem timu, kjer pomeni izraz "vodstvena hierarhija" nekaj, kar sem ter tja omenjajo v ameriških filmih, o navodilih nadrejenega vodje pa se razpravlja, ali jih narediti ali ne.

Mladina, bi človek rekel...

Ampak vse skupaj le ni tako preprosto.
Problematično je to, da bodoči diplomiranci živijo v prepričanju, da je vodenje (govorim predvsem za gospodarstvo), demokratični proces.
Da ima delavec vedno pravico izraziti svoje mnenje, uveljaviti svoj prav, se postaviti zase.

To do neke mere drži, ko imaš pred sabo človeka, ki ti prijazno pove, do kod lahko greš in da določene stvari pač ne morejo biti takšne, kot pričakuješ, a v večini primerov imaš pred sabo avtoritarno "svinjo" (oprostite na izrazu), ki ga prav en k... briga, kaj si ti misliš.

O "alternativah", ki ti jih predstavi, če se ne boš umiril pa raje ne bi...

Sam na srečo nikdar nisem imel takšnih izkušenj, poznam pa množico ljudi, ki odkrito govorijo o tem - o šikaniranju, žalitvah, grožnjah... O mobingu.

In to je dragi moji realnost, pred katero ne moreš pobegniti.

Mogoče bo v prihodnosti kaj drugače.
Zaradi študentov, ki ne vejo, kaj je delavski kruh, delavski boj... in se ga zato tudi ne bojijo.
Mogoče.
Pustimo se presenetiti.

Sam bom pa v tem času, ko vsi skupaj čakamo na lepše čase, zaradi tega, da se bo delo v timu opravilo tako kot je treba, še vedno sem ter tja "zaropotal" pa čeprav mi tega ni bilo potrebno v življenju (do sedaj) nikdar početi.

Družba je družba, služba pa služba.
Pa čeprav samo "šolska".