sobota, 18. oktober 2014

(Samo)refleksija.


Skrbi me, da ni vse tako, kot  bi moralo biti.
Delno se to pozna tudi iz mojega pisanja.
Objave niso več to, kar so bile; postale so temačnejše.
To vidim tudi sam.
Občutim, ko berem.
Slišim, ko poslušam spremljajoče komade...
Ne uide mi.

A (samo)ocenjevanja itak nisem nikoli prenesel.

Da bi mi kdo solil pamet?!
Kaj vam pa je.
Nikdar!

Sam sem najpametnejši, najlepši, naj oh in sploh.
Vse naj naj.
Čisti Žare lepotec.

Ne more sedaj neka budala sedaj meni govorit, kaj lahko in kaj smem.
Kaj bi bilo prav in kaj je narobe.
Kaj je levo, kaj desno.
Kaj črno, kaj belo.
Go screw yourself, rečem.

Pa je res tako?
Na zunaj je kdaj pa kdaj videti tako, a ne boste verjeli, v sebi mi je popolnoma vseeno za vsa ta sranja.

Od kod potem ta moja dualnost?
Ker če ti je vseeno za stvari, a ne bi potem človek gledal na ... hmmm... na nič?
A ne bi bil hladen kot špricer tudi navzven?
Mislim, da ja.

A včasih pomislim, da vse skupaj le ni tako preprosto.
Enostavno ne more biti.
Od malega ti filajo glavo s sranjem, ki so ga filali njim.
Kako naj boš potem drugačen?
Zavedati se moraš, da take slej, ko prej izločijo.
Izolirajo.
Včasih tudi zaprejo.
In tam si lahko sam sebi norec.

Tako pa hodiš kod zombi, deluješ kot zombi in se vedeš kot vsak drugi zombi.
Dokler enega lepega dne ne greš mimo ogledala in se zazreš v podobo, ki zre vate.

Potres 9. stopnje je pravljica v primerjavi s tem, kar sledi.

ponedeljek, 29. september 2014

Demokracija:naši - 1 : 0.



Miljonkrat hvala za svet, ki je pred mano - srečala sva se prej kot pa sem načrtoval.
Miljonkrat hvala.
Vse, samo da se le ne zbudim prezgodaj...

S podobami v glavi se pač ni za igrati buden: prav hitro se namreč spremenijo v realnost, realnost pa zna prav pošteno udariti po prstih tistih, ki zajemajo s preveliko žlico.
A meni se to ne more zgoditi.

Zadnje čase namreč prav na veliko kurim.

Kurim drva, škatle od pic, kostanj.
Kurim srca, čustva pa tudi občutke.
Kurim tudi tisto, kar ostaja za mano in tisto za kar mi ni več mar.
Glede na to, da je vse to breme čisto in popolnoma odveč, bi bilo karkoli drugega seveda popolnoma nelogično.
Celo bizarno, če pomislim iskreno.

Seveda mi logika zadnje čase dela kar precej preglavic:
tisto, kar je logično, ni pravo, tisto, kar ni pa se odmika v neko nedoločeno prihodnost, ki jo zaenkrat ne želim, včasih pa se mi celo za zdi, da niti nočem spoznati.
Potem se pa pojdi igrice anarhije in starih razglednic s poškodovanimi avti v kadru...

Kaj se torej dogaja na poplavljeni strani Gorjancev?
A je že čas?
Pome sicer še nihče ni prišel, tako da ne bi vedel.

Lahko pa da so pozabili name.
Mogoče.
Prvič ziher ne bi bilo...
A takšne račune brez krčmarja ponavadi človek nato plača najmanj dvakratno.

Kako torej naprej?
Z dvignjeno glavo? Pokončno? Po partizansko? Domobransko?

Ne vem.
Mislim, da bi bilo še najbolje z avtom.
Ali avtobusom.
Tako bo še najbolj sigurno...

sobota, 20. september 2014

No-one.


Koraki za omaro so vedno tišji.
Oddaljujejo se.
Izginjajo za zidom, za opeko, ki komaj še stoji skupaj.

Pa ne, da te je strah, a?
Ni?
Pa bi te moralo biti.
Še posebej danes, ko se vse vrti navzdol, koncu pa še kar ni videti konca.
Danes, ko sonce zahaja pa še samo ne ve kam.

Uff, samo sanje so.
Še dobro, da so samo sanje.
Kajti sanje lahko pozabiš, korakov pa ne.
Vsaj tistih za omaro ne.
Tistih, ki so vedno tišji.

In ko postane vse tiho, ko ni slišati niti diha iz ust, ko ni slišati niti bitja srca, niti ptic, niti vetra, šele takrat se lahko nasmeješ.

Tisti, ki ti to zavidajo, so itak tam nekje za omaro.
Čakajo, da se jih zopet zasliši.

Ampak ne danes.
Danes je vse tiho in mirno.
Danes, lahko živiš, ne da bi te kdo ocenjeval.
Jup, danes je dan, ko je možno prav vse.
Fajn, kajne?
:)

***

Knock, knock.
"Who's there?"