nedelja, 12. februar 2017

Pozno in nikoli.



Preprosto in enostavno.
Z besedami se namreč da marsikaj - spreminjati, uničevati, postaviti na svoje mesto, vse to.
Ali pa samo preoblikovati do te mere, da niti tisti najbolj informirani ne prepoznajo več prvotne zasnove.

Danes bom o nečem drugem.
Danes bom pisal o tebi in o sebi.
Sprehajati se po umu nekoga, ki ga nisi še nikoli srečal, je namreč najlažje.
Misliš, da vse veš, da vse poznaš.
Vzvodi so isti, pričakovanja podobna, zamere enako globoke.
Vse je postavljeno v konstelacijo, ki nam je domača in nihče, ampak res prav nihče ne more reči, da nismo tega že vse videli in doživeli... Zbegane v vrsti, ki povešajo pogled pred bojazljivci, prestrašene, ki čepijo v kotu ulice, ki jo še psi ne marajo.

Jejo se vsi.
Tisti, ki jih vidim in tisti, ki jih ne.
Za malico in na koncu se jim niti spahne ne.
Ti in jaz pa samo nemo gledava ta preživetveni tok, kjer se močni uklanjajo šibkim v umu.

Včasih je bilo res drugače.
Ampak danes je pač tako.
Živeti je treba v sedanjosti, preteklost je lahko kvečjemu v napoto.
Še posebej, če je lepa in domača.
Kocka usode se pač vrti tako, kot se in ne ti ne jaz ne moreva tu kaj prida storiti.
Lahko gledava in poslušava, a trava, ki poganja pod stopnicami, bo še vedno samo trava, ki raste pod stopnicami,
Najlažje se je namreč obrniti proč in reči, saj bo bolje...
Pa nikdar ni.
Ker je takih ogromno.
Tisti redki posamezniki, ki so drugačni pa se izgubljajo v svojih sanjah in iluzijah.

S preteklostjo je res enostavno.

Lepota sama pride, tisto kar je bilo grdo pa samo od sebe izgine.
Kot sneg pozno pomladi, bi lahko rekel.
Ali pa kot sanje nekje po tridesetem.

"...princip je isti, sve su ostalo nianse..." bi Đorđe zapel.
Ampak kaj pa on ve, kajne?
Po moje namreč še petelina ni nikdar imel pa se vseeno dela, kot da me ne vem kako dobro pozna...
Amater.
Vse za slavo, kajne?
A za to je že prepozno.
Sanje so namreč že zašle, pozno pa je zopet postalo nikoli in nikdar.
Pa naj še kdo razume zakaj...

sreda, 01. februar 2017

Dva iksa.

Dva iksa sem narisal; enega zame, enega zanjo.
Črna, na oranžni podlagi, brez ostrih linij, z nekaj razlikami med sabo.
Pa jih ni videla.
Ko sem jo pogledal, je namreč pela.
Pesem o nebroj zvezdah pred ljudmi, prepletenimi med sabo.
Da je sedaj vse drugače.
Da je tu.
Da diši, kot lahko dišijo samo najlepše rože.
In da stopa po stopnicah, eno po eno, tja do vrha.

A kaj, ko je bilo takrat že konec vsega in smo padali, kot pada dež na Zemljo.
Ostali so škornji, neke stare slike in zbledela, poškodovana krila.
Z njimi pa jaz in vse moje frdamane barve.

Danes sem tu, v krogu se vrtim in pišem o stopnicah in ljudeh.
Pišem o iksih in linijah brez ostrih zob.
Vse je tako in tako za brez veze, a mi je všeč.
Še posebej, ker se vse, vedno znova, čisto slučajno zavrti in povrne tja, kjer se je vse skupaj začelo.

Dva iksa sem narisal; enega zame, enega zanjo.
Črna, na oranžni podlagi, brez ostrih linij, z nekaj razlikami med sabo.

"... še včeraj sem bil tak kot ti,
nekje med upi, sanjami,
na zaletišču vseh želja,
da bi me le neslo tja..." 
Aleksander Mežek

sobota, 07. januar 2017

S stilom in brez povratka.

Kot vreme.
Kar pa sploh ni slabo, če dobro pomisliš... Danes me zebe, a jutri bo že bolje. Sijalo bo sonce, ljudje se bodo veselili.
Nekdo nekje se bo namreč poročil.
Tako, kot se posodobi.
Pravilno.
V cerkvi in z vsem kar pač spada zraven.

Super za njega, kajne?
Vsi smo veseli in vsi bi skoraj zagotovo šli.
Ampak to vreme...
Saj veste...
No pa drugič.
Saj bo drugič, kajne?

***

Zvonovi se slišijo.
Nič ne de.
Še vedno je vsak za svojo mizo drugemu tujec.
Ker vse se vrača in vse gre naprej... dalje, v svet.

In ti... nekako si mi znan.
Nisva se srečala, a to ne spremeni tega.
Kar poglej, sami norci namreč.
Nekdo bo pustil službo in se odpravil naprej, brez da bi se ozrl v tebe.
Šel bo dalje, še dlje.
V neznano.
Znova bo obul tiste neznane čevlje, prijel za star obrabljen kovček in ptice mu bodo zapele in mrzlo bo kot pri norcih.

A to sploh ne bo pomembno.
S tistimi, ki jih nosi tu, sedaj, je kovček namreč lažji in sonce prijetnejše.
Skoraj kot na plaži.
Jup...
Skoraj kot na plaži...

***

Imam avto.
Hiter, črn, včasih očiščen tako dobro, da se skoraj vidi barva.
Pa bi ga zamenjal.
Za manjšega, hitrejšega.
Takega s kitaro in obrabljenimi gumami.
Če že drsi, naj namreč drsi tako kot se spodobi, si mislim.

Ja, naj drsi.
Drsi naj s stilom in brez povratka.
Naj gre tja, kamor gremo mi vsi.
Sončnemu vzhodu se itak ne mudi...