torek, 28. oktober 2014

Medgeneracijski trk.


"Imam te!"
-"Nimaš..."

S sanjami je križ.
Sem ter tja te znajo zapeljati v tako sranje, da ti ni čisto nič več jasno.

***

Oni dan sem začel s faksom.
Šolo, da se razumemo...
Vrstni red v življenju sem seveda malo pomešal, ampak nič ne de.
Prej pač ni bilo časa...
No, če sem čisto iskren, ga tudi zdaj ni. :)

Ampak ni tu poanta - križ je v tem, da sem zopet "prestar"... kot nekoč v vojski, v katero sem šel s 23-imi, okoli mene pa samo 18-letni mladci...

Mladina, s katerimi je potrebno delati v šolskih timih je pač to - mladina.
Neizkušena, z ideali, ki z realnostjo nimajo popolnoma nič, s pričakovanji, ki se znajo pozneje izkazati za utopične.

Seveda s tem ni nič narobe samo po sebi... problematična začne stvar biti šele takrat, ko zaradi tega trpi delo.

Naj razjasnim.

Sam sem v gospodarstvu že cirka 17 let.
Jup.
Starejši sem že. :)
Starejši, ne star... :P

Delal sem marsikaj, začel iz nule.
Imam več kot deset let vodstvenih izkušenj, za timsko delo in dosežke sem prejemal interne nagrade, izkušenj imam, da se kreše.
Sodelavci me spoštujejo in cenijo.
Dovolj samohvale? :)

-"DOVOLJ 'MAMO!!!"
Prav. :)

In sedaj sem v šoli, kjer se "učim" timskega dela. :)

S tem seveda ni nič narobe - človek vedno izve kaj, kar še ne ve (znanje na splošno zelo cenim in ga tudi z veseljem konzumiram).

No, da se vrnem... zanimivo postane vse skupaj šele takrat, ko se nekako znajdeš v šolskem timu, kjer pomeni izraz "vodstvena hierarhija" nekaj, kar sem ter tja omenjajo v ameriških filmih, o navodilih nadrejenega vodje pa se razpravlja, ali jih narediti ali ne.

Mladina, bi človek rekel...

Ampak vse skupaj le ni tako preprosto.
Problematično je to, da bodoči diplomiranci živijo v prepričanju, da je vodenje (govorim predvsem za gospodarstvo), demokratični proces.
Da ima delavec vedno pravico izraziti svoje mnenje, uveljaviti svoj prav, se postaviti zase.

To do neke mere drži, ko imaš pred sabo človeka, ki ti prijazno pove, do kod lahko greš in da določene stvari pač ne morejo biti takšne, kot pričakuješ, a v večini primerov imaš pred sabo avtoritarno "svinjo" (oprostite na izrazu), ki ga prav en k... briga, kaj si ti misliš.

O "alternativah", ki ti jih predstavi, če se ne boš umiril pa raje ne bi...

Sam na srečo nikdar nisem imel takšnih izkušenj, poznam pa množico ljudi, ki odkrito govorijo o tem - o šikaniranju, žalitvah, grožnjah... O mobingu.

In to je dragi moji realnost, pred katero ne moreš pobegniti.

Mogoče bo v prihodnosti kaj drugače.
Zaradi študentov, ki ne vejo, kaj je delavski kruh, delavski boj... in se ga zato tudi ne bojijo.
Mogoče.
Pustimo se presenetiti.

Sam bom pa v tem času, ko vsi skupaj čakamo na lepše čase, zaradi tega, da se bo delo v timu opravilo tako kot je treba, še vedno sem ter tja "zaropotal" pa čeprav mi tega ni bilo potrebno v življenju (do sedaj) nikdar početi.

Družba je družba, služba pa služba.
Pa čeprav samo "šolska".

četrtek, 23. oktober 2014

Štoparski vodnik po podstrešju. Za telebane.


Dežuje.
Z ognjem se itak ni za igrati.
Prosim?

***

Zakaj se me dotikaš? 
Delaj svoje in se brigaj zase.
Ne znam...

***

Nikogar nisem vprašal za nasvet.
Zakaj ne?
Zakaj le?
Še bolj nori so, kot pa jaz.

***

Sploh mi pa ni jasno zakaj nisi zalil rože...
Kakšne rože?
A imamo rože?
Screw you self!
Whatever...

***

A si zopet pobegnil, kaj?
A ti ne bi?
Ne, ne bi.
Nimam od kod...

***

Psu dajemo jesti dvakrat na dan.
Iz vrečke.
Po možnosti Pedigrejeve.
Če se da, preden vse skupaj zavohajo mačke.
Mačke znajo biti prav pasje.

***

Da ne bi!
Kaj?
Dobro veš kaj.
A ti zgledam kot jasnovidec?
A ti jaz kot Muhamed Ali?
Ne.
Ti bom pa še!

***

Ej...
Kaj?
Si za?
Mhm.
A zdaj?
Ne zdaj.
Kdaj pa?
Ma kaj si tečen...

***

Še vedno dežuje se mi zdi...
Kaj? 
A si še tu?!

sobota, 18. oktober 2014

(Samo)refleksija.


Skrbi me, da ni vse tako, kot  bi moralo biti.
Delno se to pozna tudi iz mojega pisanja.
Objave niso več to, kar so bile; postale so temačnejše.
To vidim tudi sam.
Občutim, ko berem.
Slišim, ko poslušam spremljajoče komade...
Ne uide mi.

A (samo)ocenjevanja itak nisem nikoli prenesel.

Da bi mi kdo solil pamet?!
Kaj vam pa je.
Nikdar!

Sam sem najpametnejši, najlepši, naj oh in sploh.
Vse naj naj.
Čisti Žare lepotec.

Ne more sedaj neka budala sedaj meni govorit, kaj lahko in kaj smem.
Kaj bi bilo prav in kaj je narobe.
Kaj je levo, kaj desno.
Kaj črno, kaj belo.
Go screw yourself, rečem.

Pa je res tako?
Na zunaj je kdaj pa kdaj videti tako, a ne boste verjeli, v sebi mi je popolnoma vseeno za vsa ta sranja.

Od kod potem ta moja dualnost?
Ker če ti je vseeno za stvari, a ne bi potem človek gledal na ... hmmm... na nič?
A ne bi bil hladen kot špricer tudi navzven?
Mislim, da ja.

A včasih pomislim, da vse skupaj le ni tako preprosto.
Enostavno ne more biti.
Od malega ti filajo glavo s sranjem, ki so ga filali njim.
Kako naj boš potem drugačen?
Zavedati se moraš, da take slej, ko prej izločijo.
Izolirajo.
Včasih tudi zaprejo.
In tam si lahko sam sebi norec.

Tako pa hodiš kod zombi, deluješ kot zombi in se vedeš kot vsak drugi zombi.
Dokler enega lepega dne ne greš mimo ogledala in se zazreš v podobo, ki zre vate.

Potres 9. stopnje je pravljica v primerjavi s tem, kar sledi.