Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikazano

Pismo prijateljici.

Jutro. Bleda si... Zakaj? Nobenemu ni več mar, zato je popolnoma zaman, da se venomer sprašuješ, zakaj so zaprli vrata. Pihalo je in postalo je neprijetno. Zakaj zdaj jokaš? Saj ni nič drugače, kot pa je bilo včeraj. Nisi šla. Delaj se, da tudi danes ne želiš iti, delaj se, da imaš izbiro...
Sam si sem pa tja najdem kakšno pesem, ki mi pomaga pozabiti. Kot ta, današnja. Lepa je. Na tak drugačen način. Na tak prvinski, filmski. Zapreš oči in si tam... na drugi strani vrat, med njimi, ki čakajo na nova. Venomer čakanje, čakanje, tišina in čakanje. Jok, ki ne presahne, voda, ki kar teče, sanje, ki ne ugasnejo.
Kdo sem, se sprašuješ. Nihče. Vse. Črno. Belo. Nič sivega, nič nejasnega, brezzveznega. Včasih me lahko slišiš, kako poslušam samega sebe, kako se tresem, ko se mi vrtijo podnapisi pred očmi. Kako plemenito od mene. Vsaj nekdo, ki posluša. Vsaj nekdo, ki ne sodi brez udarcev in ki bere, brez da bi gledal.
Vse, kar imam, je namreč tu v mojem srcu in v moji glavi. Skozi prste se pre…

Najnovejše objave

Viharna noč.

Koraki, ki šepetajo.

Podganja dirka.

Vonj po svobodi.

Čudoviti novi svet.

Črni tulipani.

Pozno in nikoli.

Dva iksa.

S stilom in brez povratka.

Bizarna svetloba.