torek, 20. januar 2015

Pismo z napako.


Pisal sem že kot mali.

Pisma na papirju, sporočila na šolski mizi, eseje, spise.
Bil sem domišljav in imel sem domišljijo.
Bil sem točno to, kar sem si želel biti...

Sedaj ni veliko drugače.

Še vedno sem namreč domišljav.
Še vedno pišem, še vedno včasih zavijem v svet izmišljenih stvari..
in vse je točno tako, kot mora biti.

***

Draga S.,

čeprav rad pišem, mi gredo pisma čedalje težje izpod prstov.
Čas namreč teče tu drugače.
Gravitacija na nas vpliva po svoje, iluzije se razblinjajo na svoj način.

Verjela ali ne, pošta čedalje težje pride do nas.
Ne vem.
Mogoče zaradi tega tudi ti ne pišeš več...

V vseh teh letih sem namreč spoznal, da se svet velikokrat odvrti v ravno nasprotno smer, kot pa bi si nekdo želel.
Večina jih to itak prespi, a nekateri vseeno opazimo neskladja...


Draga S., 

oprosti na nepovezanih mislih, verjemi, da niso nastale nalašč.
So pač tu.
Verjetno namesto pisma.
Zgledajo kot nekakšen slab nadomestek realnosti, vem.
A to je žal največ, kar lahko ta trenutek dam.
In pa slika, da se spomniš na naju, na svoja prijatelja.

Lepo se imej.
Pa kakšno kartico pošlji kdaj.
Še vedno bo boljša alternativa, kot pa to, kar vidiš, da ti od tukaj pošiljam jaz.

Besede znajo resda biti znucane, a včasih so lahko še vedno največ, kar lahko človek da v nekem trenutku.
Do naslednjič torej.
Do naslednjega pisma. ;)

T.S.


"To England... Send it to England."

četrtek, 15. januar 2015

Ura brez kazalcev.


Berem knjigo, ki bi jo počasi že moral vrniti, a kaj ko jo tako malo primem v roke, da se na njej niti moji odtisi ne poznajo dobro; po dolgem času me to niti ne skrbi preveč...

Vse skupaj namreč kaže na to, da na nek čuden način zopet pridobivam na času: hrana je pripravljena pravi čas, izpiti so opravljeni, v službo ne zamujam.

Prejšnji teden sem uspel celo skočiti v gore, čeprav je do zadnjega kazalo, da bo vse ostalo samo pri pobožnih željah...

Na srečo tokrat ni bilo tako.

Šel sem in pustil misli za sabo.
Samo to je bilo potrebno.
Nič več, nič manj.
Um v karanteno in srce na plan.
Preprosto.

Konec koncev je itak vse samo v prioritetah.
To sem že stokrat rekel, že desetkrat napisal.

Prioritete so namreč tisto, kar mi kroji življenje.
A ne samo meni.
Vsem nam.
Prioritete nam odrejajo, kdaj bomo sedli, kdaj stekli ven, kdaj zleteli nad druge, nad množico tistih, ki samo jambrajo in iščejo izgovore.

Prioritete so razlog, da ostajamo v leru in da se ne zganemo, ko že vse kriči, da bi se morali.
Prioritete imajo včasih konkretno ime, včasih pa so tako prozorne, da je potrebno samo pihniti in se že razblinijo v tisoč in tisoč drobnih mehurčkov.

Vprašajte se, kaj so vaše.

Verjemite, imate jih.
Včasih so skrite za debelo plastjo razlogov, zakaj se ne da drugače, včasih pa so precej na svetlem, ker smo jih preprosto posvojili do te mere, da se nam zdijo resnične, prave.
Nekatere so seveda tudi take, a večina je človeku prej v škodo kot pa korist.
Rišejo nam svojo resničnost, ki nima nobene veze z našo potjo, tam so samo zato, da zakrivajo prave cilje.
Cilje, za katere je potrebno kdaj tudi kaj tvegati.
In tega se živa bitja bojimo kot hudič križa.

Spremembe.

Znano?
Znano.
Kako bi, da ne bi... :)

You know what I say?
F..k it!
GERROONNIMMOOOOOO!!!

ponedeljek, 29. december 2014

Čarovnija.


S spremembami in z ljudmi je podobno: ali jih sprejmeš, ali pa jih ne.
Drugih alternativ nekako ni.

Zgodi se celo, da v luči vsakodnevnih bojev, izpuščenih priložnosti in nedefiniranih ciljev zadevo še bolj zakompliciramo: kar je bilo včeraj dobro, postane neužitno, tisto čemur smo se še včeraj smejali pa nam kar naenkrat ni več smešno.

Moje življenje drvi v neznano.
Priznam, da spoznavanje samega sebe še nikoli ni zahtevalo toliko truda, časa in prepletanja znanega z neznanim.
A glej no glej, bliža se še eno leto, popolnoma novo in nepopisano.

Sam sem sicer mnenja, da za nove začetke ni potrebno čakati na novo leto (kdor želi, se lahko spremeni z vsakim novim dnem), ampak, ker so navade zakoreninjene, spremembe pa zahtevajo premik riti iz udobnega in poznanega stola, se pač ne dogaja, da bi med nami kaj pogosto odmeval vzklik danes je nov dan, danes se ne grem več!
Ne, tega ni slišati.

Se pa sliši zvok grizljanja kokic in žvenketanje kozarcev.
Ja tega je pa veliko.
Ker tako je namreč bolje.
Bolj domače, bolj pristno.
Tu pa tam se kdo prebudi in zleti kot krogla iz cevi, a taki primeri so praviloma osamljeni in tako redki, da niti moteči niso več.
A ni to čarovnija?


Blog, ki ga ustvarjam ne koraka v nikakršno novo dobo; stvari so večinoma po starem, presenečenja so še vedno začudena, ko me srečajo, čas pa tako ali tako dela kroge okoli mene, ne da bi se tega sploh zavedal.
Meni je vse skupaj malo smešno, če sem iskren.
Smejem se sicer ne, a to še ne pomeni, da se kmalu ne bom začel...
Lahko se zgodi vsak čas.
Mogoče že takoj, ko popijem svojo kavo.


Mimoidočimi ne čutijo vetra, ki vije med njihovimi srci.
Mimoidoči gredo mimo nevedoč, da se je na tem svetu vedno na nekaj čakalo.
In da to v bistvu niti ni tako napačno.
Sej Tine tudi čaka.
Pa Nataša tudi.
Še Simona pogleduje na uro, kakor, da je to storila nenamenoma in naključno.

Vse skupaj je kakor nekakšna folklora, ki jo narod ne spusti iz rok.
To smo mi.
Tradicija.
Pleme, ki koraka k prepadu, vmes pa se smejemo in igramo na harmoniko.

***

Kavo pijem iz rdeče skodelice z belim potiskom severnega jelena.

Jelena obdaja nekaj bolj ali manj izrazitih snežink, sama skodelica pa je velika, hladna in moreča.
Spomin, ali sem jo dobil v dar ali pa sem jo kupil v kakšni ofucani trgovini je že davno tega zbledel, a kava v njej je dobra, nesladkana ter večinoma mrzla.
Ravno prava, bi rekel nekdo, ki ne ve kaj je dobra kava... :)

Srečno!
T.S.