sobota, 07. januar 2017

S stilom in brez povratka.


Kot vreme.
Kar pa sploh ni slabo, če dobro pomisliš... Danes me zebe, a jutri bo že bolje. Sijalo bo sonce, ljudje se bodo veselili.
Nekdo nekje se bo namreč poročil.
Tako, kot se posodobi.
Pravilno.
V cerkvi in z vsem kar pač spada zraven.

Super za njega, kajne?
Vsi smo veseli in vsi bi skoraj zagotovo šli.
Ampak to vreme...
Saj veste...
No pa drugič.
Saj bo drugič, kajne?

***

Zvonovi se slišijo.
Nič ne de.
Še vedno je vsak za svojo mizo drugemu tujec.
Ker vse se vrača in vse gre naprej... dalje, v svet.

In ti... nekako si mi znan.
Nisva se srečala, a to ne spremeni tega.
Kar poglej, sami norci namreč.
Nekdo bo pustil službo in se odpravil naprej, brez da bi se ozrl v tebe.
Šel bo dalje, še dlje.
V neznano.
Znova bo obul tiste neznane čevlje, prijel za star obrabljen kovček in ptice mu bodo zapele in mrzlo bo kot pri norcih.

A to sploh ne bo pomembno.
S tistimi, ki jih nosi tu, sedaj, je kovček namreč lažji in sonce prijetnejše.
Skoraj kot na plaži.
Jup...
Skoraj kot na plaži...

***

Imam avto.
Hiter, črn, včasih očiščen tako dobro, da se skoraj vidi barva.
Pa bi ga zamenjal.
Za manjšega, hitrejšega.
Takega s kitaro in obrabljenimi gumami.
Če že drsi, naj namreč drsi tako kot se spodobi, si mislim.

Ja, naj drsi.
Drsi naj s stilom in brez povratka.
Naj gre tja, kamor gremo mi vsi.
Sončnemu vzhodu se itak ne mudi...

četrtek, 15. december 2016

Bizarna svetloba.

Spoznanje, da se svetloba lomi na plečih ljudi je tako bizarna, da se v luči tega tudi moje misli samo še skrivajo po omarah in zaprašenih kotih ter čakajo na boljše čase.
Nikoli nam namreč ne povejo o tistih, ki čakajo odzunaj, na mrazu, na prepihu. Nikoli o sencah, ki jih večno lovijo v želji, da bi ujele odsev njihove nekdanje brezbrižnosti in veličine.

Mrzlo je postalo.
Brije, kot pri norcih in vse se samo maje in maje.
Zdi se mi, da zopet samevajo samo tisti, ki se iščejo in vzdihujejo le tisti, ki so imeli pa sedaj nimajo...
Kdo bi vedel... Povoženih načrtov in neobiskanih sanj namreč nihče niti ne povoha več.

Mir je, pes pa še kar ne miruje.
Laja in skače po meni, ker se mi v laseh skriva mačka s sedmerimi majhnimi mucki, ki mirno čakajo, čepijo in spremljajo to divjanje pod njimi.
Luna jim sije direktno v očesne jamice, dlaka jim je že davno odpadla, miši so videli le na nekih starih fotografijah, ki jih je pred leti pozabila neka družina, katerim se več ne spomnim priimka.

Saj bi jim pomagal, a jim nekako ne znam.
Pes pač dela tisto, kar zna, kar so ga naučili.
Tega mu ne morem vzeti, ker potem ne bo več pes.
Mačke pa tudi ne znajo več mijavkati in samo še čakajo in srepo gledajo, čeprav nimajo več s čim...

Pozabile so.
Pozabile so na vse.
Tudi na to, da sploh niso mačke in da niti ne sovražijo psov. Tudi to so pozabile, da pod njimi ne laja pes, ampak je to smo odmev njihovih sanj, ki jih več ne upajo doseči.

Svetloba je namreč sila čudna stvar - včasih nas spomni na tisto lepo, drugič pa samo zakriva nekaj davnega, vrednega.
Včasih se mi zazdi, da edino jaz vem, kaj se skriva pod njo. Le sam jo znam odstraniti na način, ki ga misel dopušča.
Z razami in bolečimi sledmi vred.

Veste, zeleni angeli so vedno skakali z zlomljenimi krili, ki jih je strgala premočna svetloba.
Svetloba, ki se lomi na plečih ljudi.
Pa naj še kdo reče, da ne znamo leteti...
To je v bistvu še edino, kar nam nekako gre.

četrtek, 17. marec 2016

Vprašaj Jureta...

Skačem med dnevi kot srna s tremi zavezanimi nogami; četrto imam za vratom, tako da je vsaj nekaj prostega...

Ne, to ni blog "jamr, jamr", to je blog v katerem dajem sam sebi priznanje za neverjetno ustvarjalnost pri organizaciji družinskega, službenega, študijskega in prostega časa - in to ne nujno v tem vrstnem redu...

Največjo težo poskušam dati prostemu času.
Priznam.
Ker brez zdravega duha in notranje sreče je ves preostali trud in angažma zaman. Od mene ne bi imela nič ne družina, ne služba. Faks?
Ah, faks...
Škoda zgubljati besed... Z zelo visokim povprečjem ocen imam čedalje manj denarja in časa...
V glavnem, brez veze.

Družina pa je nekaj čisto drugega.
Naš "pob" ima sedaj že sedem mesecev, midva s partnerko kakšno desetletje, dva, štiri... več.
Pust'mo malenkosti. :)

Ja, kot že rečeno, družina je nekaj posebnega.
Srečen sem.
Ne.
Narobe sem se izrazil...
Srečni smo.
Radi se imamo in lepo nam je.
Cenimo eden drugega, razumemo zakaj smo si potrebni, čutimo, da dajemo eden drugim elan, moč in pogum za naprej.
Najlepše pri vsem tem pa je to, da vse skupaj delamo čisto spontano in z veseljem.
In to je tisto, kar res nekaj pomeni...

V službi pa je vse tako/tako.
50/50.
Lepo, prijetno, a duhomorno in brez kakršnega koli izziva.
Zakaj vztrajam?

"Ne vem", bi rekel Jure Salobir iz Imperija.
Sicer poje o nekih drugih rečeh, a nič ne de.
Odgovor je popolnoma identičen tistemu, ki ga izrekam sam.

Sicer pa je ta "ne vem" čisto prostovoljen.
Trenutno mi paše, da pač ne vem.
Ciljev imam na srečo zopet eno malo morje, tisti kapitalni pa so na srečo itak še vedno dokaj nedotaknjeni...

Bilo je namreč neko obdobje, ko sem bil popolnoma brez ciljev, brez Triglava, bi rekel Slovenec...
Bilo mi je groza in zdelo se mi je, da se mi bo kar malo zmešalo.
To je tisti občutek, ko ne veš čisto, zakaj si sploh na temu svetu, kaj boš sploh pustil za sabo in po čem se te bodo spominjali... Legacy, bi rekli Ameri.

Pa ne, da bi želel kaj pretiranega pustiti za sabo... Rad bi samo, da bi ljudje, predvsem pa moji otroci in bližnji živeli v varnem in srečnem okolju.
Za to pa je vredno osvojiti sem ter tja kakšen Triglav, kajne?
Samo ne recite: "Ne vem..."

V tem primeru tega žal ne morete... :)

TS