četrtek, 18. junij 2015

Paradigme neverjetnega.


Kdaj je dovolj?
Kdaj bi morali reči: "Ne! Dosti je. Tega tu ne toleriramo, lahko pa stopite kam drugam, kjer vas bodo veseli. A da imate denar? Veliko denarja? Super! Shove it! Neext!"

Ne vem, kam gre ta svet.
Ponorel je.
Vse se vrti okoli neke navidezne resničnosti, okoli nečesa, kar sploh nima nobene osnove, nobenega temelja.
Ironija pa je v tem, da ima vse skupaj navkljub temu ogromen vpliv na okolico, v kateri živimo.
In na okolje, ki nam ni blizu.
Zaenkrat.

Črnoglede so moje misli.
In obenem upajoče.

Sam se trudim ustreči, biti prijazen, človeški.
Nekateri se ne, ampak to ne sme biti moj fokus.
Vsak mora začeti pri sebi, dajati vzgled, mogoče se potem kaj spremeni...

Če se pa ne bo, bomo pa vseeno lahko na koncu rekli, da smo vsaj poskusili.
Pa čeprav takrat to ne bo nikogar več zanimalo...

Prijetno želim vsem.
Veselo, srečno in brezskrbno.
Poletje je tu in ne dajmo se uničit takim zadevam.
Enkrat bo bolje za vse, ne samo za nekatere.

Sej konec koncev, kaj nam pa manjka, bi lahko rekli, a?
Lahko bi, a ne moremo.
Lagali bi namreč samim sebi, to pa bi bilo čisto brez pomena, kajne?

torek, 12. maj 2015

Sosedi lahko letijo.

Pa se dajmo igrat'.
Za resne stvari tako in tako ni časa.

Dogajajo se namreč smešne stvari.
Ironične.
Nepomembne.

Soseda je zadavila petelina.
Takega, pravega.
Takega, s kljunom in perutmi in z dokaj počasnim parom nog, bi lahko pripomnil.
Bil je sicer hiter...
A ne dovolj.
Nato ga je vrgla sosedom pred vrata in odšla.
Ker je pač bil njihov, bi sklepal.
Spraševal namreč nisem.
Lahko bi znalo biti, da tudi sam nisem zadosti hiter...

Bojda se je oni dan tudi sosed hotel obesiti.
Kako, zakaj, ne vem.
Lahko bi stopil tja.
K njemu.
In se nekako vmešal.
S kakšno besedo, dejanjem, gesto...
Z nečim.
S čimerkoli.
A zna biti, da bom šel mimo.
Ne, kar mi ne bi bilo mar.
Mar mi je.
A verjetno se ima vsak pravico odločiti o samemu sebi.
Kdaj bo, s kom bo, zakaj ne bo...

Sicer pa ne vem, ali je novica prava.
Priletela je namreč tako, na hitro.
Od sosede.
Tretje.
Takšne, ki veliko ve.
Skoraj vse.
In skoraj vse je resnica.
No, vsaj nekatere stvari so, bi rekel...
Ali pa tudi ne.


Konec koncev pa je konec itak samo zato, da se lahko konča.
Kje, ni važno.
Tisti, ki letijo bodo že pravi čas izvedeli...


ponedeljek, 20. april 2015

Strange land*.

Umrlo jih je sto.
Dvesto.
Petsto.
Kdo bi štel...

Že tisočletja se ljudje namreč odpravljajo na pot.
Eni v čolnih, drugi peš, eni na konjih, nekateri z družino, vsi z upanjem.
Gredo v  boljši jutri.
V deželo, kjer je vse drugače, kjer imajo vsi službe, kjer lahko vsi mirno zaspijo v toplih posteljah in sanjajo sanje za katere si želijo, da se ne bi nikoli končale.
V sanjah jih sprejmejo, v sanjah se imajo vsi radi, v sanjah vsak moli svojemu Bogu, brez da bi jih drugi za to obsojali.

Kdo smo mi?

Čakamo, gledamo in puščamo.
Včasih obsojamo.
Večinoma smo tiho.
Oglasimo se le takrat, ko nam nekdo spodmakne fotelj izpod riti.
A samo do takrat, dokler se zopet ne navadimo sedeti na na novi podlagi... na tleh.

Kaj bo, ko bomo tudi sami enkrat prisiljeni odditi na pot?
Spoznaje, da na tem svetu nismo sami in da se vse ne vrti okoli nas, zna biti največji wake-up call, kar ga znamo doživeti.

Samo želimo si lahko, da bo takrat tudi nam posjijal žarek upanja, ki mu rečemo sočlovek.

To je namreč tista oseba, ki jo sedaj mogoče (še) ne vidiš, čeprav ti je čisto blizu...
Tam... za prvim ovinkom... za prvim predsodkom...
V ogledalu.

*čudna dežela