Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikazano

V vetru šepetanja.

Nohti so ritmično udarjali ob rob skodelice, do vrha napolnjene z neko kavno mešanico. Imena ji ni znala povedati. Rekla je, da se ga ne spomni in zakaj da me to sploh zanima... V biti me res ni, a pogovor sem vseeno želel nekako peljati naprej pa čeprav na tak neposrečen način.
Na TV-ju se je medtem vrtel dokumentarec o Romanovih; toliko sem že ugotovil, ne da bi ga zares gledal in nekako sem si ves čas želel, da ga ne bi bilo še konec. Pa ne zaradi vsebine, ki jo je predstavljal, ne, preprosto sem se bal, da bo po koncu sledila tišina, te pa si nisem želel. 
Tišina je tako moreča, tako definitivna. Vedno me spomni na srednješolske čase, ko sem zgodaj zjutraj čakal na postaji na jutranji avtobus. Skoraj vedno je bila še tema in čeprav moja prijateljica, mi njeno šepetanje ni prinašalo nikakršnega spokoja.  Mir je bil vedno le navidezen, želje in hotenja pa zmeraj ista.
Vrnil sem se nazaj. Za mizo, pred mrzlo kavo, pred njeno podobo. "Kaj želiš od mene?"
Vprašujoče me je po…

Najnovejše objave

Pod zvezdnatim nebom.

Pismo prijateljici.

Viharna noč.

Koraki, ki šepetajo.

Podganja dirka.

Vonj po svobodi.

Čudoviti novi svet.

Črni tulipani.

Pozno in nikoli.

Dva iksa.