četrtek, 25. maj 2017

Črni tulipani.




Nitke zopet visijo.
Prepletene, zamegljene, sive.
Sneli so jih, a so nekako zopet našle nazaj in se oprijele zadnje bilke.

"Zažgite jo! Zažgite ta plevel!" ste vpili, a kaj, ko vas ni nihče poslušal...

Zdaj vem in res je. 
Prav ste imeli.
Ves čas.
Zdaj imamo, kar imamo... Niti so se jih oprijele, kakor vseh nas...

***

-"Vzemi. Na!" 
Z odgriznjenim jabolkom v roki mi zreš v oči in strast ti buta izpod temnih trepalnic.
-"Na! Vzemi! Kaj ti je?"

Kaj mi je?
Ne vem, kaj naj... 
Prosil sem in zdaj si tu, vem.
Mesto je tiho, ulice brez tiste strasti, ki jo prinaša poletje.
A sam sem postal popolnoma zmeden.
Veliko se je zgodilo, a nič kaj takega, na kar bi bil lahko prej pripravljen.

Črn tulipan...
Zdaj sem končno eden izmed njih...

***

Krraa.
Krraa, krraa, krraa, krraa...

V tišini se slej ko prej izgubijo čisto vsi...

Krra.
Krraa, krraa, krraa, krraa...

nedelja, 12. februar 2017

Pozno in nikoli.

Preprosto in enostavno.
Z besedami se namreč da marsikaj - spreminjati, uničevati, postaviti na svoje mesto, vse to.
Ali pa samo preoblikovati do te mere, da niti tisti najbolj informirani ne prepoznajo več prvotne zasnove.

Danes bom o nečem drugem.
Danes bom pisal o tebi in o sebi.
Sprehajati se po umu nekoga, ki ga nisi še nikoli srečal, je namreč najlažje.
Misliš, da vse veš, da vse poznaš.
Vzvodi so isti, pričakovanja podobna, zamere enako globoke.
Vse je postavljeno v konstelacijo, ki nam je domača in nihče, ampak res prav nihče ne more reči, da nismo tega že vse videli in doživeli... Zbegane v vrsti, ki povešajo pogled pred bojazljivci, prestrašene, ki čepijo v kotu ulice, ki jo še psi ne marajo.

Jejo se vsi.
Tisti, ki jih vidim in tisti, ki jih ne.
Za malico in na koncu se jim niti spahne ne.
Ti in jaz pa samo nemo gledava ta preživetveni tok, kjer se močni uklanjajo šibkim v umu.

Včasih je bilo res drugače.
Ampak danes je pač tako.
Živeti je treba v sedanjosti, preteklost je lahko kvečjemu v napoto.
Še posebej, če je lepa in domača.
Kocka usode se pač vrti tako, kot se in ne ti ne jaz ne moreva tu kaj prida storiti.
Lahko gledava in poslušava, a trava, ki poganja pod stopnicami, bo še vedno samo trava, ki raste pod stopnicami,
Najlažje se je namreč obrniti proč in reči, saj bo bolje...
Pa nikdar ni.
Ker je takih ogromno.
Tisti redki posamezniki, ki so drugačni pa se izgubljajo v svojih sanjah in iluzijah.

S preteklostjo je res enostavno.

Lepota sama pride, tisto kar je bilo grdo pa samo od sebe izgine.
Kot sneg pozno pomladi, bi lahko rekel.
Ali pa kot sanje nekje po tridesetem.

"...princip je isti, sve su ostalo nianse..." bi Đorđe zapel.
Ampak kaj pa on ve, kajne?
Po moje namreč še petelina ni nikdar imel pa se vseeno dela, kot da me ne vem kako dobro pozna...
Amater.
Vse za slavo, kajne?
A za to je že prepozno.
Sanje so namreč že zašle, pozno pa je zopet postalo nikoli in nikdar.
Pa naj še kdo razume zakaj...

sreda, 01. februar 2017

Dva iksa.

Dva iksa sem narisal; enega zame, enega zanjo.
Črna, na oranžni podlagi, brez ostrih linij, z nekaj razlikami med sabo.
Pa jih ni videla.
Ko sem jo pogledal, je namreč pela.
Pesem o nebroj zvezdah pred ljudmi, prepletenimi med sabo.
Da je sedaj vse drugače.
Da je tu.
Da diši, kot lahko dišijo samo najlepše rože.
In da stopa po stopnicah, eno po eno, tja do vrha.

A kaj, ko je bilo takrat že konec vsega in smo padali, kot pada dež na Zemljo.
Ostali so škornji, neke stare slike in zbledela, poškodovana krila.
Z njimi pa jaz in vse moje frdamane barve.

Danes sem tu, v krogu se vrtim in pišem o stopnicah in ljudeh.
Pišem o iksih in linijah brez ostrih zob.
Vse je tako in tako za brez veze, a mi je všeč.
Še posebej, ker se vse, vedno znova, čisto slučajno zavrti in povrne tja, kjer se je vse skupaj začelo.

Dva iksa sem narisal; enega zame, enega zanjo.
Črna, na oranžni podlagi, brez ostrih linij, z nekaj razlikami med sabo.

"... še včeraj sem bil tak kot ti,
nekje med upi, sanjami,
na zaletišču vseh želja,
da bi me le neslo tja..." 
Aleksander Mežek