nedelja, 11. junij 2017

Vonj po svobodi.



Eni se mečejo v zrak tako daleč, da skoraj poletijo. 
Drugi se smejejo in jejo kokice, medtem ko se vse okoli njih ruši in podira. 
Sam sem med tistimi, ki se poskušajo ubraniti misli in iluzij, ki nam jih servirajo na dnevni bazi vsi tisti astronavti, katerim so zvezde na nebu le ovira na poti.

Tudi sam bom danes verjetno padel.
Nič zato.
Padel bom točno tja, od koder bi moral vzleteti pa mi nekako tega niso nikoli zares povedali.

In zdaj, kolikor sem dolg in širok, ugotavljam, zakaj gre vse narobe:
telefon sem imel vedno pri sebi in se na njega nisem oglašal, stvari, ki sem jih skuhal, so se vedno nekako pojedle in tišina, ki sem jo predvčerajšnjim zapustil, se me ni dotaknila niti približno tako močno, kakor sem si to želel... 
Ne. 
Hrup, ki se je razvil, je tako neznansko oglušujoč, da ne morem niti spati, niti dihati normalno. 
Pa kakor, da sem to sploh lahko kdaj normalno počel...

Rastline, ki sem jih srečeval skozi življenje, so me motile, ker so me vedno spominjale na tisto, kar sam nisem uspel pognati; še danes mi gre to težko od rok pa čeprav sem bil enako poteptan in zapuščen... Skratka, slika iluzij se je razblinila, še preden sem si jo lahko sploh pošteno ogledal. 

Ampak, še vedno sem dober. 
Tako dober, da nisem včasih za prav nobeno rabo. 
Prepameten, izstopajoč, pravijo da v nekakšnih barvah, ki bodo samo moteč element za tiste, ki me bodo gledali.
Jebi ga.
Pes vedno nekaj godrnja... 
Ne najdem namreč več tiste ceste, ki je bila vedno pred mano, po kateri sem vedno v mislih stopal. 
Zdaj, ko sem res končno shodil, je zginila kot kafra, pred mano pa so se nenadoma pojavile skale, kaktusi in megla, gosta, da bi jo lahko rezal. A upanje mi daje dejstvo, da ima končno tisti vonj...
Vonj, ki sem ga toliko časa želel zavohati pa se mi je vedno znova izmuznil.

In tako zdaj živim.
To je zaenkrat dovolj. To je zaenkrat vse.
To je zaenkrat edino, kar je pomembno.
Tistih, ki so živi samo navidezno, je namreč že tako in tako preveč.

"Take the red pill or take the green pill..." je bilo nekako rečeno... 
Either way, the world will never be the same again...

nedelja, 04. junij 2017

Čudoviti novi svet.

Simple as that.
Danes tako, jutri drugače.
Na čase se mi je zdelo, da je vse tako enostavno, tako narobe.
A bilo je tako, kot je moralo biti.
Obračal sem se vedno znova, a ničesar znanega ni bilo več tam. Ničesar, kar bi lahko označil za svoje, za unikatno in edinstveno.
Preteklost je namreč taka - ali je, ali pa je ni.
In mojo so langolirji že davno tega načeli, brez da bi me vprašali ali sploh lahko... Super, kaj čem rečt...

Kje je sedaj moj stol, moja miza?
Papirji, koši, škarje za rezat...
Vem, da ti ni bilo vseeno, da so ti zenice skrivale resnico, a tisto, kar je prišlo, je sedaj tu.
Meni pa kakor, da je vseeno.
Pa mi je res bilo?
Da.
Dokler se nisem prebudil. Potem je samo še skelelo in srbelo. Krila, ki sem jih zlepil skupaj so sicer držala, a kaj, ko mi ni bilo za poleteti stran.
In sedaj imam občutek, da mi jih bo strgalo in prestavilo drugemu, bolj potrebnemu.
Misli so res čudovite.
In z rožami, ki so mi jih zmetali pred noge, je bilo lani res enostavno.
Vsi so bili srečni, zadovoljni, brez kančka empatije, brez trohice ljubezni.
Mirno se je vse skupaj odvilo in listi so zopet v celoti popisani.

Na, vzemi sedaj, kar misliš, da je tvoje.
Tudi krila, tudi sanje.
Jaz jih več ne potrebujem.
Tja, kamor grem, je znano postalo neznano.
In z modrimi očmi si domač pa čeprav si tega ne želiš čisto zares.
Mnogi so šli brez dovoljenja, a tisti, ki so vztrajali, so še danes srečni.

četrtek, 25. maj 2017

Črni tulipani.

Nitke zopet visijo.
Prepletene, zamegljene, sive.
Sneli so jih, a so nekako zopet našle nazaj in se oprijele zadnje bilke.

"Zažgite jo! Zažgite ta plevel!" ste vpili, a kaj, ko vas ni nihče poslušal...

Zdaj vem in res je. 
Prav ste imeli.
Ves čas.
Zdaj imamo, kar imamo... Niti so se jih oprijele, kakor vseh nas...

***

-"Vzemi. Na!" 
Z odgriznjenim jabolkom v roki mi zreš v oči in strast ti buta izpod temnih trepalnic.
-"Na! Vzemi! Kaj ti je?"

Kaj mi je?
Ne vem, kaj naj... 
Prosil sem in zdaj si tu, vem.
Mesto je tiho, ulice brez tiste strasti, ki jo prinaša poletje.
A sam sem postal popolnoma zmeden.
Veliko se je zgodilo, a nič kaj takega, na kar bi bil lahko prej pripravljen.

Črn tulipan...
Zdaj sem končno eden izmed njih...

***

Krraa.
Krraa, krraa, krraa, krraa...

V tišini se slej ko prej izgubijo čisto vsi...

Krra.
Krraa, krraa, krraa, krraa...