sreda, 04. november 2015

Skrivnosti časa in prostora.


Stvari pridejo.
Ne moreš ravno reči, da so te presenetile, če si za njih vedel še preden so se v bistvu sploh začele, kajne?
Vidite, in tako je približno z vsemi stvari tu okoli nas...
Naslovi so sicer res lahko pomenljivi, tisto bistvo pa je očem vseeno prav lepo odkrito.
Vedno je bilo tako.
Res je, da lahko izbereš, da se boš delal, da ne vidiš vsega in vsakogar.
Ker pač tam nekaj zastira tvoj pogled, te omejuje s prekladami, zastori, preprekami in podobnim sranjem. A glej ga vraga, na vrata pa vseeno trka, kaj?

Dobil sem vprašanje, o čem oz. o kom za vraga sploh pišem tu?
Ker, da se ne razume, kaj bi rad povedal, predstavil.
Da so stvari pač nekako... no... pač nerazumljive.
To je sicer na lep način povedano, da vse skupaj preprosto nima nobenega pravega smisla.

Nisem znal precej odgovoriti...
Ali nisem hotel, to bi bilo res lahko stvar debate...
Kakor koli že, tu je.
Pred vami.
Odgovor namreč.

Vsa vsebina vedno o nečem govori, o nečem razglablja in nekaj raziskuje, sprašuje.
Ali je to moja tema ali tvoja, ni važno.

Če želiš, jo namreč vedno najdeš.
Razen pač, če jo nočeš videti... A to je že zgodba drugega odstavka in nekih drugih časov... :)


M.G. (2015 - )

sobota, 25. julij 2015

Majhen, napol delujoč teleskop.

Kradoma se potikam tod okoli.

Miljone let stran, z nekim majhnim, napol delujočim teleskopom in stekelnico dobrega, črnega vina opazujem in se dotikam vsega, kar se dotikati da.
Nikar ne mislite, da je tega obilo... Ni.
Skoraj vsega je namreč že zmanjkalo.
Skoraj vse so že pokupili, skoraj vse zastrupili.
Ljudje so tujci sami sebi, tistih nekaj peščica, ki so še umirjeni in človeški pa se je potuhnilo v tem sistemu, ki je sam sebi pes.

Milijone let sem stran.

Živim v nekem svetu in času, ki mi je domač, ki je topel in svetel.
Nekateri ga najdejo, drugi zgrešijo.
Tu se ne da veliko pomagati.
Ko človek posluša radio, bere televizijo, je vse tako čudno.
A mi furamo svoje.
Dalje, do konca.

Danes je 25. julij in leta niso važna.
Mlad sem, zdrav, imam moč, imam voljo.
Imam otroka na poti, za katerega me ne skrbi kako mu bo.
Verjamem, da mu bo tako, kot je prav, da mu je.
Mogoče mu bo lepo.
Mogoče.
Mogoče bo življenje, ki ga čaka težaško, turobno in sivo.
Ne vem.
Mogoče.
Vem samo to, da bo znal skozi vse.
Da bo svetilnik v temi, da bo verjel v dobro in da bo pomagal tistim, ki si sami ne bodo znali.
In to je vse, kar šteje.

Sam pa se bom verjetno spraševal, kje so vijolice, kje čakanje na maj, kje borderske sledi v snegu...
In kdo je vzel vse tisto, kar smo že imeli.

Bil bom star in za mano bodo tulili psi.
Imel bom palico, zvonček v primeru, da se izgubim in v levem notranjem žepu, malo nad prsmi, majhen napol delujoč teleskop, s katerim bom opazoval in se dotikal vsega, kar se dotikati da...

četrtek, 18. junij 2015

Paradigme neverjetnega.

Kdaj je dovolj?
Kdaj bi morali reči: "Ne! Dosti je. Tega tu ne toleriramo, lahko pa stopite kam drugam, kjer vas bodo veseli. A da imate denar? Veliko denarja? Super! Shove it! Neext!"

Ne vem, kam gre ta svet.
Ponorel je.
Vse se vrti okoli neke navidezne resničnosti, okoli nečesa, kar sploh nima nobene osnove, nobenega temelja.
Ironija pa je v tem, da ima vse skupaj navkljub temu ogromen vpliv na okolico, v kateri živimo.
In na okolje, ki nam ni blizu.
Zaenkrat.

Črnoglede so moje misli.
In obenem upajoče.

Sam se trudim ustreči, biti prijazen, človeški.
Nekateri se ne, ampak to ne sme biti moj fokus.
Vsak mora začeti pri sebi, dajati vzgled, mogoče se potem kaj spremeni...

Če se pa ne bo, bomo pa vseeno lahko na koncu rekli, da smo vsaj poskusili.
Pa čeprav takrat to ne bo nikogar več zanimalo...

Prijetno želim vsem.
Veselo, srečno in brezskrbno.
Poletje je tu in ne dajmo se uničit takim zadevam.
Enkrat bo bolje za vse, ne samo za nekatere.

Sej konec koncev, kaj nam pa manjka, bi lahko rekli, a?
Lahko bi, a ne moremo.
Lagali bi namreč samim sebi, to pa bi bilo čisto brez pomena, kajne?