petek, 10. april 2015

Andromeda efekt.


No pa je spet vse drugače.

Vesel sem, žalosten, sam in pozabljen.
Srečen.
Vse je isto, vse drugačno, vse nekje igra, vse nekaj poje, preprosto nič nima kakšne večje teže pred ostalim.
In zato bom raje ostal doma.
Zaklenjen od zunaj.
Zjutraj ne bom šel od doma, v miru bom pil kavo in pokadil cigareto pa čeprav ne kadim več.
In poklical prijatelja, da skupaj kaj zaigrava.
Zakaj pa ne bi?
V bistvu je enako temu, kot da ne narediš nič.
Vseeno je.
Njim je vseeno.
Vsem.
Mogoče ne zate, ampak za ostale pa.
Vsaj moralo bi jim biti...

Za ženo ne, za tvoje otroke pa.
Res.
Verjemi.
Oni vejo.
Oni so tisti, ki bodo delali stvari drugačne.
Spreminjali bodo realnost in mi jih ne bomo razumeli.
Brali bodo neke knjige z delno praznimi strani, kjer sam pišeš svoje misli in mi bomo mislili, da se jim je zmešalo.
A preprosto ne bomo razumeli.
Da jim je vseeno.
Mogoče ne zate, ampak za ostale pa.
Vsaj moralo bi jim biti...

No pa je vse spet drugače.

torek, 17. februar 2015

Petdeset odtenkov zaobljub.

 
To, kako ljudje delamo s svojim zdravjem, je že davno splošno znano...
Kot ena velika svinja z mehom.

Ponavadi je tako, da te mora eno dvakrat na zelo močno usekat, preden se sploh zaveš, da nekaj ni v redu...
Šele potem pomisliš, da bi bil mogoče pa res že čas, da kaj postoriš zase in za svoje zdravje.

A brez skrbi.
Tako zavedanje ponavadi itak traja samo toliko časa, kolikor rabi ku.ba, da zamenja svoje spodnje gate.
Nič, v glavnem.

Slano, mastno, užgi po odojku.
Važn', da se 'mamo fajn.

Ne, nisem bolan.
No, vsaj, da bi vedel ne.
Je pa take sorte tič nekdo, ki ga precej dobro poznam.

Priden kot mravlja, pameten, da jih ni blizu enakih...
In dobrega srca.

A oni dan smo šli v bolnico.
Ob polnoči.
Na mus.
Ker je telo zajambralo in na trenutek začelo protestirat na tak način, da ti takoj postane jasno koliko je ura...

Dva testa, tri ure čakanja in rezultat, s katerim se ni za hvalit pred sosedi.
In zdaj smo tu, kjer smo.
Vsi po malem skrbimo, vsi se po malem sekiramo, vsi na veliko prepričujemo, da bo od danes naprej pa res vse čisto drugače.

Ker zdaj se gre pač zares in je vrag počasi vzel šalo.
Upam, da bo tokrat trajalo...

Slabe ku..barije je bilo že s 50 shades of grey čist' zadost' za moje pojme...

music selection: courtesy of Simona H.

četrtek, 12. februar 2015

Arabeske.



Spomini so čudna reč.
Včasih pridejo nenapovedano, potiho.
Včasih udarijo z vso silo, kot buldožer ob kamen.

Včasih pa so samo tam in ne utihnejo.

***

Poznal sem vsakega tretjega, vsakega četrtega, vsakega, ki je prišel nató.
Poznal sem vse, razen tistih, ki so mi bili blizu.
Ne, tistih nisem nikoli poznal.
Bili so mi preprosto predaleč.

***

Pisal sem dolgo časa.
Uporabljal svinčnik, pero in računalnik, a dokler nisem začel uporabljati srca, so strani ostajale prazne...

***

Živeli so po svoje.
Odrezani od težav so bili kot iz drugega sveta.
Nato je prišla ona... tista, ki ve in zna.

Govori se, da si še do danes niso čisto opomogli...
Verjetno bo res.
Še vedno govorijo med sabo...

***

Poglejte... Tu sem, na vrhu.
Poglejte...
Videli boste tisto, kar sam nikdar ne bom mogel uzreti...


THE END