sreda, 09. april 2014

Sami norci.


Nič več ne pišem toliko(krat), kot včasih.
Saj bi rad, vendar ne gre.
O tem, o prioritetah, sem sicer enkrat že pisal, tako da tu ne bi ravno odkrival tople vode.

Ampak tako je.
Ta blog je pač ene take sorte blog, ki omogoča, da ga lahko res brez kakršnih koli zadržkov postavim za nekaj časa v kot, nato pa zopet nadaljujem tam, kjer sem nazadnje ostal.
Ker tak pač je.
Saj veste... nekako... hmm... no, nekako kalejdoskop(ičen).

A je to sploh beseda? :)
Kalejdoskopičen?
Ne vem. :)
No, saj nima veze.
Recimo, da to spada pod kategorijo »vetrocvetk«. :)

Pa da se vrnem nazaj:
no, ko sem tako brskal po starih objavah, sem imel občutek, kakor da listam zaprašen album s fotografijami izpred nekaj desetletij.
Samo, da na njih niso bili obrazi in podobe, ki so mi dandanes bolj ali manj znane, ampak nekaj popolnoma drugega.

V teh besedah sem bil jaz.
Moja duša.
Moja bit, če temu tako rečem.

In povem vam, da sem bil na tisto, kar sem videl, nekako prav ponosen.
Pa veste zakaj?

Ker sem videl, da se skozi čas nisem kaj dosti spremenil.

Še vedno sledim istim prepričanjem, še vedno se borim za iste stvari.
In še vedno verjamem, da nam je (lahko) lepo.

Omejitve so ponavadi res samo v naših glavah.
In to celo ponavadi na tistem mestu, kjer bi moralo biti vse drugo, samo to ne.
Ampak tako pač je.
Ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi včasih skakali v steno z glavo naprej in če ne bi raje pisali blogov o ljudeh in naravi, kakor pa se družili z njimi in šli v naravo.

Noro, a? :)

sobota, 29. marec 2014

Spomini.


Kdaj pa kdaj se prepustim času, ki je že davno mimo.
Vem, da za tem ni nobene potrebe, ampak kaj češ.
Izkustva nas delajo to, kar smo danes in tega se ni za sramovati.

Niti ne vem, zakaj sem sploh uporabil to besedo...
Sramovati se.
Tako grda je.
Tako negativistična.

A da bi jo brisal, mi ne pride na kraj pameti.
Zakaj le?
Da sem si jo spomnil, je že moral biti razlog.
Vedno je.
A zdaj ni čas in prostor, da bi to pogreval.

Svet in življenje se vrti okoli bolj pomembnih reči:
premaknili bomo ure, zamenjali gume na avtomobilih, preštihali vrt,.. itd., itd., itd., itd...

Včasih se povprašam o smiselnosti vsega.
Včasih pregledam svoje podstrešje in pobrišem prah vsaj iz tam, do koder se zaradi vse nametane krame sploh še lahko prebijem.

In tam, nekje v najdaljšem, najbolj temačnem kotičku, počiva pod staro in zaprašeno odejo moj najljubši spomin.
Spomin na čas, ko sem hodil po planjavah in mi je bilo za to, da bi moral kaj storiti, popolnoma vseeno.

Sedaj se ob tem samo še nasmehnem.
Ker spomini so konec koncev samo spomini.
Piš, ki je minil, preden se je v bistvu sploh lahko zares začel...

torek, 11. marec 2014

Preskok v času.


Učim se špansko.
Kdo bi si mislil, a?
Španščine namreč sploh nisem maral.
Kaj maral, prav na jetra mi je šla.
To pa predvsem zaradi tistih trapastih žajfnic, ki sta jih moja mati in soseda družno gledali po TV-ju, ko sem v popoldanskih urah prihajal domov.

"Dober d..."
-"Ššššššš!!!"

Bilo je smešno, ampak to sem ponavadi dobil v odgovor na moj poskus pozdrava. :)
A roko na srce, damam tega nisem zameril, kajti vsak ima pač svoje veselje in limonade so bile pač "their thing".
Big deal.
Sam namreč nisem bil nič kaj dosti boljši... Kaj hitro sem namreč zavil k svojim "limonadam", za katerimi sem takrat ravno tako umiral - govorim o serijah Star trek.
Mega!
Res.:)
Še dandanes...
Uf, to so bili časi... :)

No, kakor koli že, s španščino sem se srečal tudi že malo prej, na malo drugačen način.

Z mladostniško druščino smo namreč nekega poletja kampirali v Umagu in ravno takrat je radijske postaje napadal Ricky Martin s svojim Livin la vida loca.
Spomnite?
Sam sem ga namreč slišal kakšen dan pred odhodom na morje in vse kar mi je ostalo, je bil takojšen napad na radijske voditelje, da song spustijo v eter brez tistega njihovega obveznega lajnanja, med tem, ko se je pesem že začela vrteti...
Kdor je kdaj snemal na kasete, že ve o čem govorim.. ;)

No in meni je bil ta song tol'k' fajn, da sem si ga vrtel v eno.
Takrat seveda še na walkman-u, ampak občutek je bil res fenomenalen.

Vse skupaj je bilo enostavno perfektno: Ricky, Mr. kuflačka, še nekaj ostalih frendov in prva steklenica whiskeya s takrat najboljšim prijateljem.
Nekako je potem postala tudi zadnja, ampak takrat tega še nisem vedel...

A tako je pač v življenju.
Slabo gre, dobro ostaja.
Tako je pri pijači, tako pri spominih in tako tudi pri prijateljih.

Vse z razlogom, a?
I guess so...

Over and out.
T.S.