ponedeljek, 29. september 2014

Demokracija:naši - 1 : 0.



Miljonkrat hvala za svet, ki je pred mano - srečala sva se prej kot pa sem načrtoval.
Miljonkrat hvala.
Vse, samo da se le ne zbudim prezgodaj...

S podobami v glavi se pač ni za igrati buden: prav hitro se namreč spremenijo v realnost, realnost pa zna prav pošteno udariti po prstih tistih, ki zajemajo s preveliko žlico.
A meni se to ne more zgoditi.

Zadnje čase namreč prav na veliko kurim.

Kurim drva, škatle od pic, kostanj.
Kurim srca, čustva pa tudi občutke.
Kurim tudi tisto, kar ostaja za mano in tisto za kar mi ni več mar.
Glede na to, da je vse to breme čisto in popolnoma odveč, bi bilo karkoli drugega seveda popolnoma nelogično.
Celo bizarno, če pomislim iskreno.

Seveda mi logika zadnje čase dela kar precej preglavic:
tisto, kar je logično, ni pravo, tisto, kar ni pa se odmika v neko nedoločeno prihodnost, ki jo zaenkrat ne želim, včasih pa se mi celo za zdi, da niti nočem spoznati.
Potem se pa pojdi igrice anarhije in starih razglednic s poškodovanimi avti v kadru...

Kaj se torej dogaja na poplavljeni strani Gorjancev?
A je že čas?
Pome sicer še nihče ni prišel, tako da ne bi vedel.

Lahko pa da so pozabili name.
Mogoče.
Prvič ziher ne bi bilo...
A takšne račune brez krčmarja ponavadi človek nato plača najmanj dvakratno.

Kako torej naprej?
Z dvignjeno glavo? Pokončno? Po partizansko? Domobransko?

Ne vem.
Mislim, da bi bilo še najbolje z avtom.
Ali avtobusom.
Tako bo še najbolj sigurno...

sobota, 20. september 2014

No-one.


Koraki za omaro so vedno tišji.
Oddaljujejo se.
Izginjajo za zidom, za opeko, ki komaj še stoji skupaj.

Pa ne, da te je strah, a?
Ni?
Pa bi te moralo biti.
Še posebej danes, ko se vse vrti navzdol, koncu pa še kar ni videti konca.
Danes, ko sonce zahaja pa še samo ne ve kam.

Uff, samo sanje so.
Še dobro, da so samo sanje.
Kajti sanje lahko pozabiš, korakov pa ne.
Vsaj tistih za omaro ne.
Tistih, ki so vedno tišji.

In ko postane vse tiho, ko ni slišati niti diha iz ust, ko ni slišati niti bitja srca, niti ptic, niti vetra, šele takrat se lahko nasmeješ.

Tisti, ki ti to zavidajo, so itak tam nekje za omaro.
Čakajo, da se jih zopet zasliši.

Ampak ne danes.
Danes je vse tiho in mirno.
Danes, lahko živiš, ne da bi te kdo ocenjeval.
Jup, danes je dan, ko je možno prav vse.
Fajn, kajne?
:)

***

Knock, knock.
"Who's there?"

četrtek, 17. julij 2014

Strgana veriga.



Hotel sem odgovoriti, da pač dobre stvari žal ponavadi tudi minejo hitro pa sem se zaustavil...
Ker v bistvu res ne vem, če to ravno drži.

In tako sem bil tiho, ona pa je brez kakršnega koli prejetega odgovora z moje strani, pobrala svoje papirje in odšla.

***

Odkar smo na vrata nalepili tisti bogokletni napis, da se zapiramo, doživljam od ljudi, ki sem jih spoznal v vseh teh letih različne odzive:
eni so šokirani, nekaterim je hudo, drugi pa me gledajo, sočutno, kot kakega mladega psa, ki ga ja psica zapustila pri treh mesecih...
In moram reči, da se občasno res počutim tako.
Prav po pasje.

A življenje gre naprej, si rečem in da že imam službo, če kdo vpraša.
V sebi pa vseeno vem, da v  bistvu vse skupaj le ni tako zelo preprosto, kot ta slednja laž, ki jo izgovorim, da se izognem vprašanju: »Ja kaj bo pa potem z vami?«

Jah, nič.
Kaj če pa biti?
En navaden kaos, če sem iskren.

Delo, ki ga opravljam, opravim dobro, a kar sem spoznal v vseh teh letih je to, da me popolnoma nič več ne razveseljuje.
Ker navkljub temu, da sem uspel nekaterim pomagati pri tem, da so rešili svoj stanovanjski problem, v bistvu ne delam čisto nič koristnega za našo družbo.
Kvečjemu nasprotno.
Zaenkrat sem še vedno del največjega zla, ki ga po ne vem kakšni izkrivljeni logiki, človeštvo še kar tolerira in tolerira.

Ampak pustimo sedaj to.
In s tem mislim tudi to dejstvo, da sem res imel vedno možnost oditi, če me je vse skupaj tako zelo motilo.
Ker je res.
Res sem imel možnost oditi.
A kot vsi vemo je nekaj govoriti, si nekaj misliti, drugo pa to tudi storiti.

Kajti ko enkrat nekaj v resnici naredimo, se takoj postavi tisto vprašanje, ki mu ne moremo uiti pa če smo še tako sigurni in prepričani sami vase...
Vprašanje, ki tudi vsem tistim, ki prostovoljno razmišljajo o spremembah že v kali ponavadi vzame ves pogum...
Vprašanje, ki je resnično vedno prisotno in vedno tu...

»In kaj zdaj?«