torek, 12. maj 2015

Sosedi lahko letijo.


Pa se dajmo igrat'.
Za resne stvari tako in tako ni časa.

Dogajajo se namreč smešne stvari.
Ironične.
Nepomembne.

Soseda je zadavila petelina.
Takega, pravega.
Takega, s kljunom in perutmi in z dokaj počasnim parom nog, bi lahko pripomnil.
Bil je sicer hiter...
A ne dovolj.
Nato ga je vrgla sosedom pred vrata in odšla.
Ker je pač bil njihov, bi sklepal.
Spraševal namreč nisem.
Lahko bi znalo biti, da tudi sam nisem zadosti hiter...

Bojda se je oni dan tudi sosed hotel obesiti.
Kako, zakaj, ne vem.
Lahko bi stopil tja.
K njemu.
In se nekako vmešal.
S kakšno besedo, dejanjem, gesto...
Z nečim.
S čimerkoli.
A zna biti, da bom šel mimo.
Ne, kar mi ne bi bilo mar.
Mar mi je.
A verjetno se ima vsak pravico odločiti o samemu sebi.
Kdaj bo, s kom bo, zakaj ne bo...

Sicer pa ne vem, ali je novica prava.
Priletela je namreč tako, na hitro.
Od sosede.
Tretje.
Takšne, ki veliko ve.
Skoraj vse.
In skoraj vse je resnica.
No, vsaj nekatere stvari so, bi rekel...
Ali pa tudi ne.


Konec koncev pa je konec itak samo zato, da se lahko konča.
Kje, ni važno.
Tisti, ki letijo bodo že pravi čas izvedeli...

ponedeljek, 20. april 2015

Strange land*.

Umrlo jih je sto.
Dvesto.
Petsto.
Kdo bi štel...

Že tisočletja se ljudje namreč odpravljajo na pot.
Eni v čolnih, drugi peš, eni na konjih, nekateri z družino, vsi z upanjem.
Gredo v  boljši jutri.
V deželo, kjer je vse drugače, kjer imajo vsi službe, kjer lahko vsi mirno zaspijo v toplih posteljah in sanjajo sanje za katere si želijo, da se ne bi nikoli končale.
V sanjah jih sprejmejo, v sanjah se imajo vsi radi, v sanjah vsak moli svojemu Bogu, brez da bi jih drugi za to obsojali.

Kdo smo mi?

Čakamo, gledamo in puščamo.
Včasih obsojamo.
Večinoma smo tiho.
Oglasimo se le takrat, ko nam nekdo spodmakne fotelj izpod riti.
A samo do takrat, dokler se zopet ne navadimo sedeti na na novi podlagi... na tleh.

Kaj bo, ko bomo tudi sami enkrat prisiljeni odditi na pot?
Spoznaje, da na tem svetu nismo sami in da se vse ne vrti okoli nas, zna biti največji wake-up call, kar ga znamo doživeti.

Samo želimo si lahko, da bo takrat tudi nam posjijal žarek upanja, ki mu rečemo sočlovek.

To je namreč tista oseba, ki jo sedaj mogoče (še) ne vidiš, čeprav ti je čisto blizu...
Tam... za prvim ovinkom... za prvim predsodkom...
V ogledalu.

*čudna dežela 


petek, 10. april 2015

Andromeda efekt.


No pa je spet vse drugače.

Vesel sem, žalosten, sam in pozabljen.
Srečen.
Vse je isto, vse drugačno, vse nekje igra, vse nekaj poje, preprosto nič nima kakšne večje teže pred ostalim.
In zato bom raje ostal doma.
Zaklenjen od zunaj.
Zjutraj ne bom šel od doma, v miru bom pil kavo in pokadil cigareto pa čeprav ne kadim več.
In poklical prijatelja, da skupaj kaj zaigrava.
Zakaj pa ne bi?
V bistvu je enako temu, kot da ne narediš nič.
Vseeno je.
Njim je vseeno.
Vsem.
Mogoče ne zate, ampak za ostale pa.
Vsaj moralo bi jim biti...

Za ženo ne, za tvoje otroke pa.
Res.
Verjemi.
Oni vejo.
Oni so tisti, ki bodo delali stvari drugačne.
Spreminjali bodo realnost in mi jih ne bomo razumeli.
Brali bodo neke knjige z delno praznimi strani, kjer sam pišeš svoje misli in mi bomo mislili, da se jim je zmešalo.
A preprosto ne bomo razumeli.
Da jim je vseeno.
Mogoče ne zate, ampak za ostale pa.
Vsaj moralo bi jim biti...

No pa je vse spet drugače.