Harpije.

 

Svetovna čudesa se rodijo v naših mislih.

Zamislimo se malo nad tem. Prav neverjetna je ta človekova zmožnost, da iz nič ustvari vse. 

V mislih se rodijo tudi sreča, žalost, ljubezen in strah. Štiri strani našega sveta, štirje robovi, ki ločujejo in obenem povezujejo. Umetnik je tisti, ki zna videti razliko med njimi, blažen tisti, ki je rešen okovov civlizacijskih norm. 

Bela zvezda na nebu utripa v ritmu božjega srca, v senci človeške minljivosti in nenehnih sprememb. In brez da bi se pretirano ozirali nazaj v preteklost, lahko občutimo vso jezo vsemogočnega starca spogledljivih oči. 

Kopljimo, dragi moji. Kopljimo dolgo in zavzeto, da bomo prišli ven. Nihče več nas ne bo zadrževal na tej strani meglene noči. Sami si želimo vse, zato gradimo, se množimo, ubijamo in sadimo. Le majhen zamah omahljive roke in vse bomo lahko počeli znova. Radujmo se, kmalu bo vsega konec in bomo lahko začeli znova, še enkrat kot hrčki, nezavedajoč se našega teka po zlatem kolesju. 

***

Dvigni roke tisti, ki si se zbudil čist. Izobrazi tiste, ki ne spijo. Podari jim tisočletno znanje, ogenj in led. Podari umrljivost, da bodo lahko spoznali, kako teče čas. Pripravi jim gostijo, prestol in zlatega psa, ki jih ne bo spustil od mize. Zaupaj jim v hrambo osem drobtin človeškega srca, neizživete sanje, premagane ovire. Dovoli jim prebedeti noč tvojega vstajenja, da bodo spoznali, kaj je to ironija.

V noči je naša moč. V temi se skrivamo, ropamo, molimo in kljubujemo. Upiramo se vsemu nezavednemu, samo da bomo lahko enkrat rekli, da smo imeli namen, poslanstvo. Imeli smo možnost, da spoznamo srd in vero, svetleče in gobave, rak naše družbe. Ponoči se namreč prebudijo naša najgloblja čustva, prvinska moč, ki nas usmerja v tokove najglobljih in najbolj deročih rek. 

Zaupaj mi, človek.

Jaz sem moč in upanje, jaz sem tema, ki sije nad oblaki in sonce, ki se skriva za obzorjem. Jaz sem tisti, ki zna in ki si upa. Jaz sem, drage moje zarotniške duše... človek.