Vojna.

Lajež odmeva vse okoli nas. Ti si jaz in jaz sem ti. Z ostalimi ljudmi stegujemo roke proti nebu v upanju, da jih bo kdo prijel. Izredno nevarna je postala tale cesta, polna lukenj in stopljenega asfalta. Postala je brezoblična gmota zavrženih prispodob, znucanih od stalnega božanja in malikovanja.

Nekateri so pobegnili. Nekateri so samo bežali in se na koncu vrnili nazaj domov, k nam. Mi smo namreč izbrani. Mi smo tisti, ki spreminjamo svet. Mi smo alfa in omega. Ljudje brez vizije. Podobe, ki jih imamo privezane okoli vratu jasno kažejo na naš potencial, na našo sposobnost, da se ne spremenimo.

Vzšla je noč, še temnejša kot včerajšnja. Nekateri se še vedno premikajo naokoli s svečami. Marsikomu je vmes že ugasnila in  samo še blodi in vonja tiste, ki so že izginile za robom. Hrepenijo po svetlobi in iz ust jim teče slina, s katero zakrivajo svoje minljive sledi. Ne želijo, da jih najdeš. Ko proti njim stegneš roke, jih umaknejo, sunkovito in za dolgo časa. In tako minevajo ure, minevajo eoni. 

Ni te. In nikoli te ni bilo, o duša. Ti si tista, ki si obupala, ki si zapustila vse in zakorakala v gozd. Nekateri te bodo našli in te slikali, drugi se ti bodo pridružili v večnem čakanju. Padal bo dež in solze se ti bodo skrile za prameni mastnih las. Vzvalovila boš v soju svojega duha vse do dne, ko bo tudi proti tebi nekdo stegnil roke. Postalo ti bo vseeno in odšla boš, brez da bi se še kdaj pogledala nazaj.

xxxxxxxxxxxxxxxxxxx--------.--------xxxxxxxxxxxxxxxxxxx