Zahodno od raja.

 
S tistimi stoli se pa res nisem mislil ubadati. Vse, kar je bilo na jih še uporabnega, so si že pred časom prisvojile brezdome žuželke in nek star oguljen maček, ki mu ni bilo več do heca. Vsaj zgledalo je vse skupaj tako. Pa naj jih imajo, sem si mislil. Tu so bili pred mano in valjda imajo nekaj več pravic do njih, kot pa jaz.
Smo ljudje, ali nismo?

Naveličano sem stopil do okna in odškrnil zaveso.
Spodaj na ulici je že vse vršelo od življenja - par otrok je nabijalo neko pločevinko po parkirnem prostoru, na levi poleg zidu sosednjega bloka, je ciganka brskala po smeteh ter sem ter tja pogledovala proti staremu, rdečemu Trafficu, v katerem je sedel njen brkati mož. No, vsaj zdelo se mi je, da bi to lahko bil... Gledal je že tako.
Kar nekaj časa sem stal in nemo opazoval ljudi, ki so se začeli vračati iz služb, jih v mislih postavljal na šahovnice in jim risal usode.

Rad to počnem.
Že leta namreč, čeprav sem bil že davno nazaj podučen, da je predvidevanje mati vseh napak.

Verjeli ali ne, občutek imam, da to delam prav z veseljem. Tisto, kar je varno, naj si vtaknejo nekam, si rečem. Skočil bom, pa čeprav direkt v blato.
Zagotavljam prvovrstno zabavo za vse, ki me ne poznajo. Ni ga čez vreščeča dekleta v premajhnih cunjicah roza barve.

Dani se in treba bo zlesti dol iz tega piedestala.
Naj ga imajo tisti drugi, ki niso nikoli imeli razloga za pospravljanje starih podstrešij, v katerih se zrcali naša tako ali drugače svetleča prihodnost.
Če odidem namreč še jaz, kaj potem sploh še ostane?
Žuže?
Maček?
Plesnivi stoli?
Zahodno od raja je pa res eno samo sranje od izbire...
Bollocks I say.