Čas bežanja.

Eno križišče prezgodaj in pristali smo v riti.

In zdaj imamo bolj ali manj na izbiro le dve možnosti, ki pa niti nista tako enostavni, kot se zdita na prvi pogled...  Ali si z nami, ali pa si proti nam. Srednje poti namreč ni več. Tisti, ki se še vedno držijo starih vzorcev, ki iščejo smisel, rešitve in razlage v času, ki je minil, bodo ostali sami in nerazumljeni. Če jih ne bo izolirala okolica, se bodo izolirali sami. In tako sedaj nekateri vsegliharsko gledamo v množico in se sprašujemo, kdaj je nihilist postal proaktiven... Smo spali in sanjali, medtem ko je on brskal po Razodetju?

Bog je mrtev, pravi, obenem pa se plodi in množi.

***

Čeprav je te dni veliko mrtvih, pokopališča samevajo. Prebujamo se namreč v neke nove čase, ko ljudje poslavljanje nadomeščajo z grozo in strahom, smrti pa očitajo sebičnost in privoščljivost. Smrt smo ozavestili, kot nekaj oprijemljivega, kot nekoga, ki ne bo prišel, če se bomo dovolj dobro zaklenili v stanovanje. Lepo se sliši, a žal ne pomaga. Slej ko prej bo vsakemu zazvonil telefon, na katerega se ne bo nihče oglasil. Minil bo čas tovarištva, čas zamer in občutek vsemogočnosti. Vstali bomo kot feniks iz pepela in se prebudili v jutro neslutenih resnic.

***

Oni dan smo se igrali s kockami. Eden je na vsak način želel ustvariti nekaj iz nič in trudil se je toliko časa, dokler mu ni na koncu uspelo. Star je dve leti, skoraj tri. Gledal sem, kako je to stvaritev kasneje podrl, čeprav je v njo vložil veliko truda. Sploh mu ni bilo žal za tistim, kar je uničil. Ni želel nekaj boljšega, zaželel si je le nekaj drugačnega... 

Pa naj še kdo reče, da nismo narejeni po Božji podobi.

***

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 10,34-11,1)

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč...«.