Komu zvoni?

Oblikovali smo jih skrbno, tega nam ne more nihče oporekati. Ostanite doma, ne družite se in bodite v krogu svoje najožje družine. Potem pa se najde nekdo, ki ne bere, ne posluša in ne ve, da bi moral zboleti. Da bi moral umreti.

To ni več zame.
To je resnično slab scenarij nekega drugorazrednega B-produkcijskega filma z nerazumljivo vsebino. Danes je rumen, jutri zelen, pojutrišnjem moder in tako naprej. Nasveti se pretakajo in mešajo med seboj, kot da so iz plastelina.

Beda, smeh in strah.
WC papir in 7 kil svežega kvasa.

A nekaj je ostalo skrito očem.
Kdor je doma in opazuje, vidi kako se svet s prav isto hitrostjo kot prej, vrti naprej.
Ker nekaj se začuda ni spremenilo...
Z razparanimi hlačami in zasušeno marmelado okoli ust, ne poznajo strahu, ne vejo, da bi morali ustaviti svoje sanje, da bi morali počepniti, se uleči in čakati na matildo.

Ne, otroci so isti.
Še vedno neradi delijo igrače, še vedno so iskreni, še vedno so naša svetla prihodnost.
A to res ni več zanje.
Opazovanje problemov odraslih, ki izhajajo iz njihovega spoznanja lastne minljivosti, pridobljenega nakopičenega sranja in kvazi varnosti sumljivega izvora.
Nekateri starši bodo slišali in razumeli, večina bo poskusila nadaljevati tam, kjer so se pred tedni ustavili.
In ti bodo postali nevarni.
Svojim otrokom bodo govorili, kaj se sme, kaj ne, kaj je prav in zakaj ne.
Zapletali in izgubljali se bodo v lastnih iluzijah, jih delili naprej in širili novo pandemijo strahu in paranoje. Vse za lastni mir.

Komu torej zvoni?
Starim? Mladim? Revnim? Bogatim?

Ne vem točno, razumem pa da prihajajo spremembe. In da bo jutri nov dan, kot ga še ni bilo.
Našel sem svoj mir v ropotanju okoli sebe, v sencah materialnega sveta. Zato me uščipni samo še enkrat... Mogoče tokrat pa res spregledam.