Ples na mrki gori.

Velikokrat te dni pomislim na Dušana. Poskušam razumeti občutja, ki me preplavijo pa jih nekako ne znam ozavestiti. Poznal sem ga bežno, videl sila redko. Na vsakih nekaj let bi lahko z lahkoto rekel pa se ne bi čisto nič zlagal. Vem, da je imel vsaj enega sina, ker sem ga enkrat s svojo družino srečal, ko smo kolesarili po okoliških makedamskih poteh, on pa se je z njim pripeljal v avtu, s katerim sta bila namenjena v bližnji vinograd. Vsaj zdi se mi, da je bilo tako...

Dušan je pred časom umrl za rakom. Bil je malce mlajši od mene in bil je prvi moje generacije, da sem ga poznal in da ga sedaj ni več med živimi. Da je umrl, sem po naključju videl na Facebook-u, v eni izmed objav njegovega FB prijatelja. Z Dušanom sva bila kot otroka skupaj pri gasilcih; jaz sem jih kasneje zapustil, on je ostal do svojega konca...

Sedaj smo, kjer smo. Ljudje hodimo naprej po svojih opravkih, živimo naprej kot da se ni nič zgodilo. Saj če tako pogledamo, se v bistvu tudi ni. En križ več na pokopališču v moji vasi, na katerega se bo sčasoma pozabilo, da je tam. Takšen je naš čas, takšen je čas že na stotisoče let.

Zadnji mesec se mimo pokopališča peljem skoraj vsak dan, ko grem po otroke v vrtec in vsakič pogledam tja, kjer se dviga njegov lesen križ, ki ga pogrebna služba standardno namesti tja, kjer še ni trajnejšega obeležja. 

Občasno, ko sem v avtu sam, zavijem na prakirišče in se odpravim na njegov grob. 

Gledam zviška na kup pepela, zasipanega z nekaj grobe zemlje in vedno vidim, kako stoji poleg mene z rokami v žepih. Tudi on gleda v tla, nepobrit in brez občutkov. Ne reče popolnoma nič, gleda in strah me je, da me bo pogledal. Želim si, da ne umakne pogleda s svojega kosa zemlje in da ne bi gledal za mano, ko bom odhajal. Ne želim si še stati tam, poleg njega in gledati v svoj kup zemlje. Ne želim si občutiti samote, tihote in mračnih noči. Zmolim za njega in se odpravim nazaj v življenje. Naj mu bo lahka zemlja.

Brez veze je pehanje za nekim bogastvom, za nekimi dobrinami, modernim avtom, ugledom in strahospoštovanjem, ki smo ga uspeli vcepiti ljudem. Vse skupaj je samo iluzija nečesa, kar ne more obstajati.

Ne mislim zaiti v to, kaj pride, če sploh pride, potem. Ali je konec, ali je vse skupaj samo potovanje, sanje ali kakšen družbeni eksperiment, ki ga izvajajo nad našim mravljiščem. Zapisati želim samo to, da je življenje dar. In kadarkoli odhajam od Dušanovega groba, se spomnim in zavem ravno tega. Življenje smo mi in življenje so naši otroci. Vse drugo je popolnoma nepomembno. Pomebno je toliko kot pepel, v katerega se bomo spremenili in ki bo ležal v zemlji, medtem ko bodo občasno okoli hodili ljudje, ki se bodo spraševali zakaj. 

Svet ni eden, svetova sta dva. V enem razsaja korona, enoumje, zanikanje in prepričanost vase, v drugem živita dve miški. Ena miška je iz mesta, druga iz vasi. Čeprav sta v sorodu, se ne razumeta med sabo in vsaka se počuti slabo, ko obišče dom drugega.