Strgana veriga.

Hotel sem odgovoriti, da pač dobre stvari žal ponavadi tudi minejo hitro pa sem se zaustavil...

Ker v bistvu res ne vem, če to ravno drži.

In tako sem bil tiho, ona pa je brez kakršnega koli prejetega odgovora z moje strani, pobrala svoje papirje in odšla.

***

Odkar smo na vrata nalepili tisti bogokletni napis, da se zapiramo, doživljam od ljudi, ki sem jih spoznal v vseh teh letih različne odzive:

eni so šokirani, nekaterim je hudo, drugi pa me gledajo, sočutno, kot kakega mladega psa, ki ga ja psica zapustila pri treh mesecih...

In moram reči, da se občasno res počutim tako.

Prav po pasje.

A življenje gre naprej, si rečem in da že imam službo, če kdo vpraša.

V sebi pa vseeno vem, da v  bistvu vse skupaj le ni tako zelo preprosto, kot ta slednja laž, ki jo izgovorim, da se izognem vprašanju: »Ja kaj bo pa potem z vami?«

Jah, nič.

Kaj če pa biti?

En navaden kaos, če sem iskren.

Delo, ki ga opravljam, opravim dobro, a kar sem spoznal v vseh teh letih je to, da me popolnoma nič več ne razveseljuje.

Ker navkljub temu, da sem uspel nekaterim pomagati pri tem, da so rešili svoj stanovanjski problem, v bistvu ne delam čisto nič koristnega za našo družbo.

Kvečjemu nasprotno.

Zaenkrat sem še vedno del največjega zla, ki ga po ne vem kakšni izkrivljeni logiki, človeštvo še kar tolerira in tolerira.

Ampak pustimo sedaj to.

In s tem mislim tudi to dejstvo, da sem res imel vedno možnost oditi, če me je vse skupaj tako zelo motilo.

Ker je res.

Res sem imel možnost oditi.

A kot vsi vemo je nekaj govoriti, si nekaj misliti, drugo pa to tudi storiti.

Kajti ko enkrat nekaj v resnici naredimo, se takoj postavi tisto vprašanje, ki mu ne moremo uiti pa če smo še tako sigurni in prepričani sami vase...

Vprašanje, ki tudi vsem tistim, ki prostovoljno razmišljajo o spremembah že v kali ponavadi vzame ves pogum...

Vprašanje, ki je resnično vedno prisotno in vedno tu...

»In kaj zdaj?«