Majhen, napol delujoč teleskop.

Kradoma se potikam tod okoli.

Miljone let stran, z nekim majhnim, napol delujočim teleskopom in stekelnico dobrega, črnega vina opazujem in se dotikam vsega, kar se dotikati da.
Nikar ne mislite, da je tega obilo... Ni.
Skoraj vsega je namreč že zmanjkalo.
Skoraj vse so že pokupili, skoraj vse zastrupili.
Ljudje so tujci sami sebi, tistih nekaj peščica, ki so še umirjeni in človeški pa se je potuhnilo v tem sistemu, ki je sam sebi pes.

Milijone let sem stran.

Živim v nekem svetu in času, ki mi je domač, ki je topel in svetel.
Nekateri ga najdejo, drugi zgrešijo.
Tu se ne da veliko pomagati.
Ko človek posluša radio, bere televizijo, je vse tako čudno.
A mi furamo svoje.
Dalje, do konca.

Danes je 25. julij in leta niso važna.
Mlad sem, zdrav, imam moč, imam voljo.
Imam otroka na poti, za katerega me ne skrbi kako mu bo.
Verjamem, da mu bo tako, kot je prav, da mu je.
Mogoče mu bo lepo.
Mogoče.
Mogoče bo življenje, ki ga čaka težaško, turobno in sivo.
Ne vem.
Mogoče.
Vem samo to, da bo znal skozi vse.
Da bo svetilnik v temi, da bo verjel v dobro in da bo pomagal tistim, ki si sami ne bodo znali.
In to je vse, kar šteje.

Sam pa se bom verjetno spraševal, kje so vijolice, kje čakanje na maj, kje borderske sledi v snegu...
In kdo je vzel vse tisto, kar smo že imeli.

Bil bom star in za mano bodo tulili psi.
Imel bom palico, zvonček v primeru, da se izgubim in v levem notranjem žepu, malo nad prsmi, majhen napol delujoč teleskop, s katerim bom opazoval in se dotikal vsega, kar se dotikati da...