Pod zvezdnatim nebom.

Z usnjenimi denarnicami in psi na povodcih, z zeleno belimi torbicami na katerih se je bleščal napis Starbucks, so se vili v procesiji, ki je bila na čase smešna, groteskna, podobna scenam iz Twin Peaksa. Oni pa so se še vedno samo smehljali in čakali, da pridejo bliže. Iz telefonov se je nedolgo zatem začelo bliskati, ko so začeli mrzlično pritiskati na sprožilce. Slika namreč včasih zakrije, kar se srcu odkriva. In tudi tokrat so ostale vidne le zabrisane stopinje z valovi v ozadju. Nekakšen drugi svet, nov in svetleč, z lučmi, eksplozijami čustev in zakrito pokrajino izginulega milenija.

Zdaj me lahko končno pokrijete z odejo. Noči so temne in v čolnu je postalo mrzlo. Voda se zliva preko roba in na obzorju se že vidijo domači, ki prihajajo, da me odpeljejo domov. Smehljajo se in zbrali so se na veliki beli peščeni plaži. Gledam in se sprašujem, zakaj sem spustil svoj telefon, da je potonil pred mano. Tako popolno je bilo vse skupaj, jaz pa opazujem le s svojimi očmi zgodbo, ki nima pravega konca.

Žal tudi začetka nima in za to se oproščam. Itak pa se bojim, da bi videli samo nekaj stopinj, ki jih brišejo valovi...