Severna zvezda danica.

Večerna megla se je spuščala na zaprašene misli pozabljenih ljudi. Obirali so že cel dan v vrstah, ki jih nikdar ne more biti konec. Vreče so bile pri nekaterih že davno tega napolnjene do vrha in vse novo se je samo skotalilo na razmočena in preperela tla. Kdo bi sploh štel vse te izgubljene in neunovčene priložnosti - kot lakomna vrana, ki je morala zaslužiti brez truda, so le upali na polno denarnico pozlačenih grošev, s pomočjo katere bodo lahko nabirali naprej.

In tako se leto za letom sklanjajo čedalje globlje, vse bližje in bližje svojim strahovom, ne da bi enkrat samkrat pogledali k svojim otrokom, ki stojijo na začetku in strmijo v svoje izgubljene starše. A le naj gledajo.
Tudi oni bodo kmalu stopili k vrečam, si jih oprtali na hrbet in zakoračili med vrste. Tako smo jih učili - pokazali, kako se bomo lahko enkrat mogoče ponovno približali, se ogovorili in se celo dotaknili.

Skoraj vsi se sčasoma porazgubimo po njivah, da bi nabrali svoj delež varne prihodnosti. Nekateri imajo srečo in med vrstami najdejo kakšno napol prazno vrečo, ki jo je naivno odvrgel kakšen sanjač, verujoč da ga izven vrst čakata mir in duhovi tistih z zapoznelimi refleksi.
Sanjači, jim rečejo.
Nekaj se sicer govori, da obstajajo nekateri, ki umrejo, brez da bi enkrat samkrat občutili zemljo pod sabo in polno vrečo na hrbtu... Tem govoricam sicer ne gre pripisati kakšne velike vredosti, če pa že, morajo biti blazni. Druge razlage res ne more biti. Pravijo, da je včasih možno kakšnega videti tam na robu, kako krili z rokami in se smeje. Kako kliče ven in nagovarja nabiralce, da se znebijo vreče, ki je skoraj polna.
Prazne marnje nevoščljivcev!
Čeprav verjetno sploh ne obstajajo...

Sedaj pa moram iti. Na severu se že dani in ne bi bil rad spet zadnji, ki se bo pririnil k tlem...