Romanca nasproti.

Obarvane dneve smo začinili s papriko sreče in jih spili na eks. 

Kot ponavadi je rekla, da se ji vse skupaj zdi malo preveč pekoče za njen okus, a je nato vseeno pogoltnila celotno reč z jagodo vred. 

Zdelo se je, da ne prvič, sploh pa ne zadnjič…

Kot oni dan, ko smo bili na izletu; majhna družina z dvema otrokoma. Čuha puha na vlaku, po urejenih makedamskih poteh, sredi obljudene pokrajine. Imeli smo čokoladice, sokove, par nahrbtnikov, vsega po malem. Dežja ni bilo, tudi pogrešali ga nismo. So pa race skakale na vse možno, kar so videle, krepki somi pa kakor da vsak dan pojedo eno kapo, ki jih otroci zalučajo mednje, medtem, ko starši ne spremljajo dogajanja.

Smejali se ob tem nismo.

No, vsaj vsi ne.

Oziroma jaz, reševalec, se nisem...

***

Koliko dnevov je še do prve izdaje napisanih navodil? 

Nekateri se jih vedno držijo, nekateri pred njimi vztrajno bežijo. Nič ne pomaga, kadar se svetovi namenijo, da se bodo zaleteli. Počilo bo močno in tudi dim sprememb ne bo mogel utišati krikov pravice. Na kateri strani se bo kdo znašel, ni zapisano v genih in v svetih knjigah pravniških veleumov; tisti z malo več sreče ne bodo videli ničesar, večina pa bo vseeno čutila kako navidezno je bilo vse skupaj. 

Otroci vedo in se že zdaj temu primerno obnašajo. To vidi vsak, ki malo bolje pogleda zelenemu zajcu v črne oči…