Kam vodijo naše poti.

Kostanjevica, SI

Vsake toliko me stric pobara po zdravju. Ampak to samo zato, da potem lahko načne pogovor o dekletu, ki naj bi skozi vso tisto ceremonijo, ki ji civilizacija in razviti svet reče - poroka, prevzela vlogo moje zveste in pregovorno ubogljive partnerice in zakonske žene.

In sklene, da bi mogoče bil pa res že čas...


In moram reči, da se na nek način (res, da tega načina stric ne razume najbolje) z njim celo delno strinjam: "Stric... Za kej takega je pa res vedno čas..." :)


In potem odneha. Do naslednjega snidenja seveda... :)

Kje so torej meje našega uma? Če se mena vpraša, je zakonska veza v veliki meri signal nezaupanja in strahú po izgubi, partnerstvo, ki temelji na svobodi in neznanih pravilih pa odraz resnične ljubezni.


Vse prevečkrat se zgodi, da zlato na prstih onemogoča, da bi roke lahko resnično začutile in prenašale med ljudmi ravno tisto, za kar so bile po mojem mnenju ustvarjene...


MISEL VEČERA: Kar je najbolj očitno, je ponavadi najbolj skrito očem.