Čas... dežela na mirni strani srcá.

Življenje je kot vžigalica - kratko, leseno in z eno samo možnostjo, da se vžge.

Popravnih izpitov ni, dragi moji... To se morate zavedati.

To ne pomeni, da se ne da zapeljati usode po kakšni drugi poti, sploh ne...

Ravno nasprotno; ta druga pot se celo zelo hitro pokaže, ko enkrat zgrešimo prvo.

Ampak nekaj pa vseeno je... druga pot, ne bo nikoli prva.

In navkljub želji, da ji damo isto težo, bo vedno ostala druga... vedno bo ostala vžigalica... vžigalica, ki ni vžgala.

***

Danes smo 11. maja.

Dan sicer ni nič posebnega, če tako vzameš... pač običajen dan, ki se je tako kot vsaki doslej mirno prevesil v večer in sedaj že počasi v noč. 

Umirim se, odložim knjigo in se počasi in s težavo obrnem na hrbet. Dvodnevno sekanje drv je vzelo svoj davek...
Pa vendar... Iluzije, sanje... Dih, ki me zbuja vsak trenutek mojega življenja... Vse to imam, vse to si želim.

***

Ne pozabi tega, T.S....
Ne pozabi, ko boš bral čez leto dni te iste besede in mislil te iste misli...
Usoda se piše na nebu... In vse kar sedaj imaš je samo to, kar si želiš, predvsem pa to, kar si zaslužiš...
Naj ti bo srečno.

Sedaj... in za zmeraj.

Izbire in odločitve.