Na drugi strani oči.

En klinc pa sanje.

Jaz jih definitivno ne razumem; enkrat letim nad drevesi in mostovi, ki se stezajo čez divje vode, drugič tečem po zaraščenih košenicah, kot da mi je sto hudičev za nogami.
Ljudje, ki jih medtem srečujem so brez obraza, brez telesa, brez česarkoli... v biti niti ljudje niso, ampak dostikrat drevesa ali pa živali, ki včasih gorijo v najbolj smešnih stavbah kar sem jih kdaj videl, včasih pa se smejejo ena drugim... Bizarno, da je vrag!

Tako je bilo naprimer prejšnji teden:
spal sem kot ubit; mislim, da se tudi premetaval nisem kaj preveč, ker bi sicer bila posteljnina veliko bolj zmečkana, kot je pa bila... Sem bil pa zato premočen od potú, kar je bilo ravno tako dovolj, da vse le ni ostalo čisto neopaženo, čeprav sem si to želel...

Opazil sem, da je navkljub vsem pizdarijam, v sanjah vseeno vse nekako lažje; čeprav so situacije skrajno nepredvidljive, imam vseeno občutek, da jih lahko nekako po malem kontroliram...
Če ne drugega, se zbudim takrat, ko mi gre najbolj za nohte...

Ker pa po naravi nisem nekdo, ki bi se kar tako predal, se takrat, ko se mi kaj takega zgodi, kar nekako na silo spravim nazaj v sanjski svet in ga nadaljujem tam, od koder sem se prej tako priročno izmuznil...
Če obstaja kakšna reč, ki za mene sto odstotno drži, je to ta, da puščam stvari nedokončane edino takrat, ko mi tako ustreza.

In tako je bilo tudi tokrat...

Bil sem na predstavi.
Sam.
V nekih raztrganih kavbojkah in v moji stari punk srajci (tisti karirasti, za katero nekateri od vas veste, drugi pač ne...) sem stal s kozarcem penine sredi avle in opazoval množico neznanih obrazov, ki so lezli eden v drugega.
Pogovor se je začel spreminjati v mrmranje, ljudje so začeli bledeti.
Nato so se izza zavese prikazali prsti, kmalu zatem celotna postava..
Stal sem tam in pil penino, ki je takrat že začela spreminjati svoj okus v nekaj, kar mi ni več pasalo...
Pogledal sem v ogledalo; v roki sem imel cigaret, za pasom pištolo.
Klobuk, ki sem ga poveznil na glavo, je senčil moje oči, tako da ni opazila, kdo sem...
Hotela se je približati, vendar se ni.
Smejala se je ostalim, razkazovala svoje bele zobe in čakala, da se ji sam približam.
Hotel sem skočiti tja, ji iztrgati tisti nasmeh iz ust in jo odpeljati stran.
Bila je med tistimi ostalimi hijenami, ki so kar čakale, da jo snamejo iz prestola in si jo podredijo, kot kakšno psico.
Videl sem v očeh, da se komaj zadržujejo; nekateri so se je začeli dotikati, drugi so jo vlekli za tisto črno-belo krilo, ki ga je imela oblečenega...
Kožuh divje lisice, ki si ga je ovila okoli vratu je samo še poudarjal njeno živalskost...

Skadil sem do konca, si nadel črna očala in postavil kozarec na šank.
Bil sem toliko boljši od nje... bil sem hladen kot špricar.
Nekaj je še kričala za mano, me grabila, vendar so se ji prsti vedno znova izmuznili z mojega telesa, kakor da sem voda, ki jo kar ne moreš in ne moreš zagrabiti in ustaviti. Nisem slišal, ampak mislim, da se je smejala, ko sem odhajal... Ne, ni se smejala... pomilovala me je!
Pomilovala je moje življenje, mojo pojavo, moj stas.
Pa je bilo že prepozno... Takrat je vsa slika že izginila izza mojega hrbta in vse kar je ostalo je bil gozd in jelen sredi gozda, ki me je gledal s tistimi čudnimi oči, ki jih še danes vidim...
Zbežal sem.
Z jeleni se ni pričkati...
Še posebej s tistimi ne, ki se smejejo kadar gorijo...

Čakajoč Godota.