Duhovi, ki ne želijo umreti.
Dragi moji, naj že takoj na začetku povem, da ta objava ne bo posegala v sfero onostranstva; problemov, takšnih in drugačnih, imamo že na tem svetu več kot preveč...
Zatorej, če vas zanima okultno, mistično, stvari, ki se gibljejo na meji verjetnega... to ni objava za vas.
Tu bo govora o sedanjosti, o psihi človeka in o napakah, ki jih je sposoben izgovoriti samo človek in njegov vsemogočni razum.
O vsem ostalem se bomo morebiti pogovarjali ob kakšni drugi priliki...
Pa prijetno branje ob glasbi vam želim.
T.S.
***
Dohiti nas tista za katero smo mislili, da je že davno pozabljena in izginula.
Oni dan sem gledal stare slike, ki sem jih nekje pred tremi leti uredil v nekaj albumih, ki jim vse od takrat naprej lepo slovensko rečem - družinski.
In ko sem tako ves vzhičen zopet s ponosom gledal svojega dedka v avstroogarski uniformi, kako pozira pred neznanim objektivom umrlega fotografa, mi je padlo na pamet, da bi to svojo vzhičenost delil še s preostankom svoje družine...
(dedka v tem preostanku seveda ni bilo, ker je tudi on, tako kot neznani fotograf, že davno tega umrl; vse kar je ostalo od njega je bil popisan nagrobnik in pa tista obledela slika, ki sem jo kmalu zatem že jel ponovno razkazovati svojim domačim...)
In tako je naneslo, da smo potem z njegove slike zakrožili še na naslednje strani albuma, kjer so se pa začeli prikazovati novi, mlajši obrazi; teh sicer nisem poznal, sta jih pa poznala moja starša...
Odprl sem Pandorino skrinjico.
Starša sicer nista nič rekla, ker sta pač vljudna in so bile te podobe, ki so se prikazale pred našimi očmi pač stvar preteklosti pa vendar... Zakopal sem na področje bivših ljubezni, na področje, ki je že marsikaterega partnerstva stalo harmonije in spokoja.
Sem pa bil pozneje zaradi tega malce okrcan s strani moje deklice:
da se to razkazovanje bivših partnerjev pred sedanjim pač nekako ne spodobi in ni primerno... Da naj ima vsak svoj kotiček, kamor naj pospravi stare ljubezni, osebne slike in predmete.
Pa veste kaj?
Ne vem, če se ravno strinjam s tem.
Vsaj v celoti ne...
Seveda ima vsak pravico do svojega mnenja in dejstvo je, da ji ne mislim metati pred obraz svojih "osebnih?" slik, se mi pa zdi, da se vseeno ne smemo sramovati in brisati svoje preteklosti in da je vsak odrasel, čustveno stabilen človek to tudi sposoben razumeti in nenazadnje tudi sprejeti.
Se pa strinjam, da je meja med primernostjo in potrebnostjo tu zelo tanka.
Potreba, da se nekdo vedno znova vrača v preteklost, v obdobja, ko je življenje živel drugače in z drugimi ljudmi, ni zdrava še manj pa prebavljiva trenutnemu partnerju.
In prav je tako.
Kar je bilo, je bilo, kar je pa zdaj pa naj bo zdaj in to je treba spoštovati in se temu primerno tudi obnašati.
Meja med spokojnostjo in toleranco se lahko zelo hitro poruši in vse kar lahko ostane človeku, ki še kar vztraja samo pri svojem, je to, da bo od njegovega trenutnega partnerja čez čas ostala samo še ena slika v družinskemu albumu, ki ga nihče tudi pod razno ne bo želel več pogledati.
Komentarji