Včeraj, danes, jutri.

Vsake toliko me prime, da bi doštudiral.

Ne, nimam diplome.

Nekje konec prvega letnika ekonomije sem formalni uk obesil na klin in se raje posvetil glasbi in svojemu bendu.

In tako je potem ostalo vse do današnjih dni...

Spomnim se, da sem bil eden tistih otrok, ki so si večino slišanih stvari preprosto zapomnili.

In ravno zaradi te "prednosti" nisem nato nikoli razvil tiste prave sposobnosti kontinuiranega učenja oz. t.i. "leder zica" (to je cokla, ki me spremlja še dandanes).

Marsikaj me zanima, marsikaj privlači (mirne duše lahko trdim, da sem po naravi zelo radoveden in stvarem, ki me zanimajo praviloma vedno pridem do konca), ampak to vseeno ne pomeni, da sem pri doseganju zastavljenih ciljev kaj hudo vztrajen.

Prej nasprotno:

ko začutim, da mi kakšna stvar jemlje preveč časa, da me postavlja v položaj, ko moram izbirati med njo in svobodo, med strastjo in obveznostjo, takrat se temu uprem z vsemi štirimi, omenjeno aktivnost/cilj pa postavim na popolnoma stranski tir...

Povejte mi, čemu bi se še ubadal z njo/njim, če mi ni več v veselje?
Če me več ne izpopolnjuje, ne hrani?

Ravno te dni se ubadam s podobno dilemo:

zbor v katerem pojem, mi ne daje več tiste energije, ki mi jo je včasih.

So-pevci so super in jih imam zelo rad, vendar je glasba, ki jo izvajamo postala (pre)trd oreh za mojo dušo, za moje veselje, za moj entuziazem...

In kaj naj sedaj?

Naredim to v čemer sem res dober?

Postavim vse skupaj na stranski tir in si najdem novo aktivnost? 

Nov korenček, ki bo vlekel moj voz dalje, v nek svet?

Ne vem.

Nisem še prišel tako daleč...

Vem pa da me čaka še kar nekaj nedokončanih stvari, ki bi jih rad vseeno počasi približal koncu:

knjiga, glasba, stanovanje... nemara tudi študij...

Kakor koli že, do sedaj se je moj življenjski tok še vedno obrnil tako, kot se je tisti moment moral in ni vrag, da se ne bi tudi tokrat moja odločitev (pa kakršna koli že bo) izkazala za pravilno in primerno.

Kot vedno do sedaj, tudi tokrat polagam svojo usodo v roke tistega, ki mu še najbolj zaupam in ki me je pripeljal do tu, kjer sem danes: v svet, ki je obkrožen z izjemnimi in ljubečimi ljudmi, v svet, ki ga neizmerno spoštujem in ga imam izredno rad.

______________________________________________________

LISTJE V TRAVI
by TS

Z vetrom prišel je nad nas prvi mraz.
Spokojen, miren in šepetajoč je bil njegov glas.
Nato, kmalu za njim, še sneg in prvi zameti.
Pa prve skrbi in prvi zapleti.

Lep je ta dan, ko v meni se sonce rojeva,
lep, ko se zbuja,
lep, ko se v barve odeva.

Vse je prišlo,
vse, da nas ustavi,
in mi smo spet tiho, ponižni, kot listje v travi.