Pot III.

Čisto enostavno.
Svet gre mimo, jaz pa stojim in gledam.
Ustavil sem se namreč že davno.
V mislih namreč...
Moja pot je pač drugačna.

***

Imeli smo sestanek na temo prihodnosti - bil je čisto običajen posvet s temnimi oblaki v daljavi.
Nič novega, bi človek rekel.
Pa vendar... danes je bilo nekaj drugače.
Bil je veter, ki daje slutiti spremembe v miselnosti ljudi.

Kar je bilo še včeraj sigurno, stoprocentno, danes izgublja tla pod nogami.
Tisto h čemur so ljudje stremeli ves čas, je te dni podobno luknjičastemu siru z nežlahtno plesnijo.
A je prav tako?

Ne vem.

Vem samo to, da kmalu ne bo več tako, kot je bilo.
Svet gre na slabše.
Ampak verjeli ali ne, ljudje gredo pa na boljše.
Resnično.
Samo poglejte malo naokoli...

V vsem tem kaosu zeva neka umirjenost.
Lahko da je zatišje pred neurjem, možno, ampak recimo da ni.
Vse skupaj je lahko resničnost, ki se spreminja iz sanj v naša življenja.

Ne, nočem zafilozofirat.

Pač vidim, da se stvari spreminjajo.
Ljudje se spreminjajo.
Nekateri so začeli kupovati zemljo.
Jo obdelovati.
Se učiti preživeti s svojimi rokami, s svojim delom.

Ne vsi, itak.
Ampak tisti, ki so bili še včeraj fini in prestrašeni, danes hodijo okoli z blatom za nohti in z umirjeno dušo, ki spokojno čaka, da se odvrti tudi ta cikel, ki se mu nevzdržno približujemo.
In prav je tako.

Vsak, ki ponoči lahko mirno spi in se brez slabih misli zazre v novo jutro, je že zmagal.
Ostalo pa itak tako in tako ni več pomembno.

Lahko noč, prijatelji.
Brez vas bi bil svet pust in nepomemben.
Ne pozabite tega.

T.S.