Vrnitev v obljubljeno deželo.

Najlažje je biti bogat in močan.

Vrnil sem se dežele, ki premore vse: morje, gore, bogate, lepe.
Turizem je gonilo države in ljudje so temu primerno prilagojeni.
Govorim o Španiji (o Caminu več v naslednjih dneh - na blogu Popotovanja...).

Zadnji dan sem se ustavil v Barceloni.
Katalonija je ljudem poznana po FC-ju, tudi samo mesto živi s klubom.
Za Američane, Ruse in tiste Angleže, ki jih fuzbal ne zanima (tistih pet) pa je Barcelona en sam žur in zabava.
Sangria teče v potokih, travo zavohaš na vsakem koraku.
In v vsem tem vrvežu tistih, ki premorejo, se po vogalih suče nekaj od Boga pozabljenih, ubogih.

Upokojenci, sicer dokaj urejeni (kolikor pač premorejo), v ohranjenih a starih čevljih in oblekah, stikajo po smeteh in iščejo zamaške.
Tu pa tam te ogovori kakšen revež, ki se izgubljen in skoraj neviden potika med množico, ki ga ne vidi.
S kozarčkom v roki, ki ne bo nikoli poln, se svet svetlika drugače.

Ne morem mimo dejstva, da je Slovenija dežela, katerih prebivalci ne vejo, kaj pomeni življenje na robu.
Lahko je srati s polno ritjo, pravijo.
Kdor je lačen, verjemite, ne vpraša koliko dni je kruh star...

Žal mi je dragi moji, za tak uvod po tolikih tednih.
Ni bilo samo trpljenje, bilo je tudi veliko dobrote.
In o tem se pa resnično splača govoriti... Naslednjič torej.

T.S.