Pesmi mojih sanj.

Zaposliti um do te mere, da ne razmišlja... iluzija ali moč?

Najzgodnejše civilizacije, v obdobjih, ko se je svet šele navajal na svojo najbolj destruktivno žival, so že vsebovale zametke duš, ki so iskale svoj mir in tišino v nedelovanju tega najglasnejšega in najdestruktivnejšega "dela" človeškega telesa.

Koliko je komu uspelo, do kakšne mere, ni zmogel verjetno izmeriti nihče; misel na to, da nekdo, ki neprekinjeno zre nekam predse, ob tem pa ne misli o ničemer, je bila sama po sebi dovolj kontradiktorna, da je široke množice verjetno že v startu odvrnila od razmišljanja o tem, za tiste, ki pa so se vseeno prebili skozi to prvo oviro verjetnosti pa čez čas čisto preveč zapletena oz. celo nepotrebna.

Danes je drugače.

Tisti, ki lahko, se rade volje zatečejo k receptu, ki naj bi nosil odgovor in način, kako se spraviti v stanje, ki od človeka ne terja ničesar, od okolice pa občasno sprejemanje, ki pa tudi ni nujno, da se dogaja (dokler se nekdo giba med sebi enakimi, obenem pa je od zunanjega sveta ločen tudi fizično (stene), potreba po sprejemanju praviloma sploh ne pride do izraza...).
Govora je seveda o meditaciji.

Sam tega procesa nisem nikoli izkusil, da bi si ga želel pa tudi ne morem ravno reči.
Prazen um je včasih vse kar imam in to, da bi ga hotel spraviti v čevlje, ki so mi jih v omaro privlekli drugi, me nekako ne privlači preveč; vse skupaj se mi zdi podobno lovljenju mavrice, koliko je pa to učinkovito pa tudi vsi vemo...


Kakorkoli že, razlog, da o tem pišem, se skriva v mojih današnjih sanjah:
plul sem po oceanu, v majhnem napihljivem čolničku za dva.

Bilo je toplo, poletno popoldne, voda je imela blizu 30 stopinj Celzija.
Majhne akvarijske ribice, ki so plavale med ločjem, kamor naju je zanesel vodni tok, niso uspele pritegniti Vesninega pogleda; gledala je v črnega jastoga, ki je nepremično strmel nekam predse...

Spomnim se, da sem se hotel rešiti pred ločjem, ki je grozilo, da bo predrlo najin čolniček.
Ni ga.
Ga pa je kmalu zatem odnesla voda, medtem ko sva se kopala v morju...

Sicer sva ga čez čas ulovila in nekako preživela tisti dan, ki se je začel tako, da je na travniku za hišo pred katero smo imeli piknik, strmoglavilo vojaško letalo.
Ja, to je bil trenutek, ko sem se zavel, da je vsega konec in da bo po tistem vsaka minuta, ki jo bom še doživel samo odlašanje neizbežnega...

Dejstvo je, da sem kmalu zatem vse skupaj prekinil; bil je že dan in treba je bilo misliti na trgatev.

Um je ena taka čudna stvar.
Razumem ga še dandanes ne, je pa nekaj, kar si, roko na srce, ne želim popolnoma ugasniti.
Le on me namreč popelje v svetove, ki se jih več ne spomnim, le on se lahko spreminja, kakor si sam želim.

To pa je tudi vse, kar je stalnega v času v katerem živim.
Kul, a ne? ;)