V vrtincu.

Nič hudo novega na sončni strani Gorjancev.

Razen mogoče to, da se mi na koncu tunela počasi svetlika luč, ki se ji reče - prosti čas.

Prejšnji teden smo namreč imeli otvoritev stanovanja o katerem sem sem ter tja malo »pojambral«...

In tega bo hvala bogu končno enkrat konec – stanovanje je namreč, z izjemo ene zavese in kljuke na vhodnih vratih, ki še čakata na namestitev, praktično končano.

Na to pa je potrebno nazdraviti, kajne?

Itaq. :)

No, kakor koli že, posledično zna tudi na blogih pasti kakšna objava več, kar je do sedaj bila prej izjema kot pa pravilo.

Še posebej na Popotovanjih...

Kakšnega vandranja po svetu sicer v prihodnjih tednih nimam v mislih (job situation and all...), v kakšne hribe pa znam vseeno zalesti.

Jesen zna biti preklemansko lepa, še posebej, če jo krasijo sončni žarki in prelivajoče se barve pospanih dreves.

Te dni smo sicer tudi kostanju kruto smrt storili – nekaj smo ga spekli, nekaj skuhali, vsega pa na koncu seveda hlastno pojeli.

Sladki muškat je letos zopet tisti pravi, čeprav je bila tudi letošnja trgatev oz. pridobivanje/kupovanje le-tega svojevrstna preizkušnja.

Po domače povedano, nagnali so nas iz vinograda, kjer smo obirali.. :)

Ne moreš verjeti.

Kaj takega se mi še v življenju ni zgodilo.

Komaj, da sem pomiril lastnika, da nam je na koncu prodal grozdje, tako da v teh dneh ekstrat le-tega prav prijetno diši iz naših kozarcev.

Kaj vse nepoznavanje običajev lahko stori...

Brr, še zdaj me strese, ko pomislim na ves trud in znanje, ki sem ga vložil v proces pomirjanja lastnika vinograda.

Na koncu se je seveda opravičil za vse skupaj in mi za povrh dal še dva litra svojega vrhunskega predelanega vina, ampak na začetku je bilo pa prav kruto vse skupaj.

Bog si ga vedi, kako bo drugo leto...

Mah.

Kar bo pa bo. :)

Ja , še tole vam povem.

Oni dan sva z Vesno preizkusila eno prav fino tehniko pridobivanja kostanjevega pireja iz kuhanega kostanja.

Namesto, da se ga lupi, kar zna biti nenormalno težko opravilo, kostanj samo na koncu malce odrežeš (toliko da prideš do bele snovi), ga vstaviš v ročni stiskalec za česen in stisneš.

Ven pridejo samo tanki rezanci kostanjeve sredice.

Brez lupine, brez primesi.

Super hitro.

Poleg imaš samo še en majhen nožek, da z njim spraviš lupino ven iz stiskalnika in to je to.

V pol ure sva »pridelala« 1'2 kg kostanjevega pireja.

Toliko za tiste, ki imajo radi kuhan kostanj pa jim je lupljenje le-tega tečno.

Zvedel sem pa te dni tudi to, da se nabran in neporabljen kostanj najbolje shranjuje na travi/travniku/jasi/trati.

Preprosto se ga strese na tla, nekam na travo in tako naj bi svež in pri roki zdržal tja v pomlad, če ga seveda prej ne porabite.

Menda tako ne zgnije in tudi črvi ga ne napadejo.

Sam sem ga sicer še s časopisnim papirjem pokril, ker menda je tako še bolje (bojda zadržuje vlago, kar je po eni strani logično, kajne? Papir, voda... u know what I mean, right?)

Tako.

Toliko za danes.

Zvečer grem na pevske vaje, 23. november se nevzdržno bliža in takrat bomo imeli prvi samostojni koncert.

Če se seveda ne bomo prej razpadli, ker postajamo čedalje bolj podobni lokalnemu zboru, ki prepeva ljudske pesmi, kot pa mladostni in energični pop vokalni skupini, kakršni smo bili na začetku... Mladci so nam že itak skoraj vsi pobegnili, ostal je samo še dril, ki je sam sebi namen...

Okej, priznam, kaj sem pa sam naredil, da bi bilo drugač?

To se res lahko vprašam.

Najlažje je seveda kritizirati...

Ampak tukaj je tako kot v tistem vicu: »... vprašala ni, sam pa tudi nisem nič rekel...«

In smo tam.

V vrtincu.