Nič ni dokončno, dokler se enkrat ne konča.

Spomnim se trenutka, ko sem se prvič zbudil z mislijo, da ne morem več naprej; bil je čisto običajen dan, lepo mirno jutro, ki je obetalo same lepe reči.
In res se je potem tako odvilo.
Po dolgem času sem tisti dan v roke prijel kitaro in se navkljub Vesninim čudnim pogledom potopil v svet glasbe.

In kje sem danes?

Kaj se zgodi s človekom, ki ne posluša samega sebe?
Ki ne od reagira, takrat ko že vsi alarmi tulijo, da je nekaj močno narobe?

Nekaj gnilega je te dni v deželi Šentflorjanski.
Vsi vohamo, a se delamo, da nič ne smrdi.
Nihče ne upa, sam pa sem celo izskočil zadnjo postajo pred ciljem, ki smo ga vsi tako željno pričakovali.
V očeh sopotnikov sem strahopetec, izdajalec, nekdo, ki seje dvom in skrbi med ostale potnike.

Prosil sem jih...
"... brez skrbi", sem jim dejal.
Kajti vlak bo vseeno prispel na svojo začrtano postajo, o tem ni dvoma.
In bo potem tudi odpeljal naprej, v nove kraje, novim dogodivščinam naproti.
Potniki, ki so danes v skrbeh, kako se bo odvilo to popotovanje, bodo pozabili na pripetljaj, ki se je zgodil sedaj, ko je to najmanj potrebno.

Vsi bodo pozabili na potnika, ki si je želel sprememb, nihče se ne bo več spomnil niti tiste stare sopihajoče lokomotive s katero smo se včasih vozili, ko še ni bilo hitrih vlakov, na katerih se vozimo sedaj...

Čeprav je imela dušo, jo je, tako kot se to rado dogaja v naših življenjih, zamenjal novi, svetleči, hitri vlak, katerega naloga je samo ta, da čimprej pripelje do cilja.

A na koncu je edino pot tista, ki nekaj šteje.
In te ne mislim zapustiti pa tudi če moram zato naprej peš in sam.