Sprehod skozi glasbeno zgodovino 2 - PUNK DAYS.

V prvem delu teh objav sem pisal o obdobju, ki ga je prevladujoče zaznamoval metal.

To seveda ne pomeni, da sem takrat poslušal izključno in samo metal, kje pa... poslušal sem vse sorte glasbe - tudi klasiko med drugim. Maral nisem edino slovenskih šlagerjev alla... hmm... saj niti ne vem kdo so bili...

Na pamet mi npr. pride Simona Vajs (god knows how she came up right now...).

No, kakor koli že, bil je čas metala, potem pa sem nekega dne na avtobusni postaji pred brežiško gimnazijo čakal na svoj avtobus. 

Mogoče marsikdo ne bo verjel temu, ampak scene se spominjam, kakor da bi bila včeraj:

oblečen sem bil v kavbojke, odrezanimi pod koleni, v T-shirt s potiskom Phoenix Sunsev, katerih navijač sem bil takrat (to je bil čas, ko so skoraj vsi ostali navijali za Bullse), povrhu sem imel flanelasto rdeče-karirasto srajco, ki je bila seveda odpeta ter na stopalih ta visoke bež All-starke z rdečo črto, katere nosim še dandanes (to pa je kvaliteta, a?).

In tako stoječ, doživim naslednje: poleg mene stopi tip, mi na glavo posadi par slušalk, ki so vodile do njegovega walkmana in mi spusti pesem, ki mi je za vedno spremenila življenje.

Takrat tega seveda še nisem vedel, ampak to kar sem bil ravnokar slišal, so bili Bad religion in njihova pesem Stranger then fiction.

Pesem me je zaznamovala do te mere, da potem za konec srednje šole nisem šel na končni maturantski izlet, ampak sem se namesto tega raje odločil za mojo čisto prvo pravo kitaro (plastične tamburice, ki sem jo dobil kot otrok tu nekako ne štejem - predvsem zaradi tega ne, ker mi jo je v navalu jeze uspelo demolirati že takoj prvi dan - nove potem seveda nisem več dobil... itak...).

Na koncu je vse skupaj pripeljalo do tega, da sem potem nekje na začetku svojih dvajsetih, ustanovil svoj prvi punk band - SOLUŠN.

Igrli smo svega in svašta, predvsem pa moje avtorske pesmi, ki so bile na začetku čisto po punkovsko tri-akordne (kaj se vse da narediti s tremi akordi - takrat se mi je zdelo, da je vse ostalo pač samo neko nepotrebno kompliciranje. Tako je pač bilo...).

To obdobje je bilo resnično sila zanimivo; poseben sloves se me je držal.

Bil sem vse, a obenem sem bil nihče.

Tež(aš)ko obdobje zame in za vse tiste, ki so bili okoli mene. :)

In glasba, ki sem jo takrat poslušal, je samo še prilagala na ogenj: vrtel sem si namreč, kako bi človek rekel... tak, jezen punk rock.

Bad religion, Offspring, Green day... na koncu pa tudi Blink 182.

Na razjasnim, "klasične old school" punk bende pač nisem kaj preveč maral... kričanje in upiranje do te mere, da je vse skupaj zgledalo bolj podobno cirkusu, kot pa glasbenem ustvarjanju pač ni bila moja primarna izbira.

So sue me.

Tako.

Toliko o obdobju, ki me spremlja še dandanes.

Za konec pa song, ki mi je še vedno eden boljših...  ko sem ga prvič slišal, sem bil star 23 let in vse, kar sem želel, je bilo pred mano na kolenih.

Pa naj še kdo reče, da je mladini težko... ;)