Sprehod skozi glasbeno zgodovino 1 - METAL DAYS.

Oni dan sem se zbudil z melodijo v glavi.

Bila je tako jeb... vztrajna in tečna in ne-omajano vsiljiva, da sem jo na koncu moral poiskati, jo znova pripeljati v svoje in vaša življenja in ji dati možnost, da se predstavi v vsej svoji veličini, ki ji nedvoumno pripada.

To kar se vam vrti v ozadju je verzija v HD formatu, ki je edina kolikor toliko normalna.
Drage moji, spoštovani moji: Schism in progresivni metalci Tool.
Naj vam tekne.

***

Je pa ta izlet v preteklost sabo prinesel še nekaj:
v vsem tem obdobju, ki sem ga namenil iskanju predhodno omenjenega komada, se je v meni odvila celotna retrospektiva pesmi, ki so me skozi čas vsaka posebej zaznamovale.

Že od malega dalje, ko še nisem vedel kaj poslušanje glasbe sploh lahko prinese človekovemu življenju, je bila ta že nezamenljivi gradnik vsega, kar še dandanes poznam:
občutja, ki so ostala zapisana v slikah, ki so jih naslikali naši predniki, nam kažejo kako zelo se je skozi čas spreminjalo dojemanje svobode in služenja glasbi.

Kar je včasih pomenilo pot k rešitvi in približanju božanskosti, je kasneje skozi človeško evolucijo v ljudeh povzročilo ravno nasprotno:
glasba je postala gradnik revolucij, poslušanje le-te pa v velikih primerih paktiranje s hudičem in korak nazaj k vrednotam, ki so bile, zanimivo, za ene nova pot, za druge pa samo skupek nekih zvokov in obnašanj, za katere so mislili, da so jih že davno iztrebili.
Pa naj še kdo razume to človeško dvojnost.

Pa da ne bom preveč zašel, današnja objava se dotika predvsem življenja, ki sem ga sam doživel:
predstavitev glasbe oz. tistih pesmi, ki so pustile pečat v moji duši, sledi obdobju od osnovnošolskih časov pa vse do današnjih dni, ko sem že počasi zakoračil v drugo polovico tridesetih (vse kar se je bilo dogajalo pred odhodom v hram učenosti, je zanemarljivo in dokaj nepomebno,zato se v tej objavi tistega obdobja ne bom dotikal).

In kako se je torej vse skupaj sploh začelo?
Preprosto.
Prišel je bratranec Alan in sabo prinesel kaseto, katere poslušanje me je potegnilo v kolesje, ki mu do današnjih dni nisem niti mogel, niti želel ubežati.
Takrat, tistega popoldneva, ko sem še nosil t-shirt z logom Phoenix Suns se je za mene pričelo obdobje rocka:
na kaseti je pisalo METALLICA in prvi komad, ki se je zavrtel, še danes zaseda pomembno mesto v mojem srcu.
THE UNFORGIVEN.


Pozneje je bilo seveda vse skupaj sila enostavno.
Metal je zakopal svoje klešče v najgloblje dele mojega telesa in me ni spustil vse tja do sredine srednje šole, ko se je začelo obdobje punka.

Vsako jutro pred odhodom v šolo, se je na MTV-ju, malo preden je prišel avtobus, rolal Die krupps (to je bil  čas, ko sam še nisem poznal CD-jev, nisem poznal snemanja iz interneta in tudi na radiu nisem imel možnosti slišati tovrstnih komadov).

Njihov song To the hilt je bil krivec marsikateremu zamujanju v šolo in z gotovostjo lahko trdim, da mi ni žal niti minute časa, ki sem jo namenil poslušanju tega komada.
Nabil me je z energijo, ki me je držala še pozno v dan - trio sta zakrožila še Iron maiden s komadom Fear of the dark in Judas Priest s komadom Nightcrawler.

Tako.
Ljudje skozi čas napredujemo tako v razmišljanju kot tudi delovanju in logično je bilo, da se bo slej ko prej tudi glasbeni okus spremenil.
Naslednjič vam predstavim obdobje, ko so daljšo čupico, karirasto srajco in jeans zamenjali na kratko postriženi lasje, Get-a-grip bulerji z belimi vezalkami in neustavljiva želja po pisanju lastnih komadov.

Poslavljam se z enim vrhov mojega časa -
samo za vas, tu in zdaj, švedski rap-metalci -THE CLAWFINGER.
Nigger.