Štoparka.

Stala je tam, na postajališču za avtobus, pričakujoča, vdana.

A jaz ne ustavljam štoparjem.
Nočem.
Zaradi tveganja, da se jim kaj ne naredi...
Kaj če se prevrnem?
Kaj če se kdo zaleti v mene, medtem ko bi se peljala?

Vem.
Če, če, če...
Sami če-ji.

Ampak vseeno .
Tu sem vztrajen in dosleden.

Dosleden, kakor sem bil tudi danes.
Gledal sem jo v oči, tisto sekundo, dve, medtem ko sem se peljal mimo.

Lahko bi pogledal vstran, lahko bi naredil karkoli, se delal, da se mi mudi, skomignil z rameni, karkoli.
A nisem.

V zameno sem dobil pogled, ki ga ne morem pozabiti.
Z vrečami v rokah, z dežnimi oblaki v ozadju, ki so že začeli puščati prve kaplje po vetrobranskem steklu, sem se odpeljal mimo, dalje.

Pogled ni bil sovražen.
Nasmejala se je, skrušeno, a vendar.
Razumela je.
Razumela moj izgovor.

Ko bi mi vsaj pokazala fuck-off!
Ko bi me vsaj poslala nekam...

A tako ostajam osramočen in zaznamovan.

Vesolje nima čustev
Vesolje je akcija-reakcija.
Vesolje je karma in kolo.

What goes around, comes around.