Poišči me še kdaj.

Spoznanje, da je čas minil, je boleče.
Stvari, ki jih nisi doživel do konca, ki jih nisi presegel... te stvari se nikoli več ne vrnejo.

Ker čas se ne vrača.
Vrača se samo spomin, ki ti kdaj pa kdaj ne da spati, vrača občasna evforija, ki ti obljublja moč in nove priložnosti, vračajo sanje, ki jih hraniš s svojimi izgubljenimi iluzijami.

Življenje je pač tako.
Življenje ne odpušča pasivnosti.
Kar gre mimo, mine, kar umre, umre dokončno.
Edina stvar, ki te lahko obvaruje pred visenjem nekje vmes, je aktivno in ne-rezervirano delovanje.
Doživljanje tistega, kar ti um pravi, da ne bi smel doživeti, srce pa na ves glas kriči, da skoči...
Da skoči v priložnost, ki se bo vsak čas iztekla.

Včasih se zdi, da imaš na razpolago ves čas, kar ga je na svetu.
Da svet čaka samo nate.
Na tvoje odločitve.
Na tvoje misli.
Na tvoj namig.

A je tako, da te nihče ne čaka... Da te nihče sploh nikdar ni čakal.
Bil si samo še eden izmed tistih, ki je mislil, da je bila postaja zgrajena samo zate.
Da bo na njej ustavil prav vsak vlak, ki se bo pripeljal mimo, ti pa se boš medtem ob kozarcu hladnega vina odločal na katerega boš vstopil.

"A je že čas?
Godba... kje je godba?!
Kje so mažoretke, kje prijatelji?
Kje so vsi?!"

Kje, se sprašuješ? :)
Saj nikoli sploh ni bilo nobenega...

Čas je, dragi moj, da se zbudiš in spoznaš, da svet čaka samo na tiste, ki na ničesar ne čakajo.