Zaobljube... whatever.

Te dni je lepo.
Sonce sije, ljudje so zadovoljni, bliža se Božič, bliža se tudi Novo leto.

Novo leto je sicer res ena lepa stvar; vse lahko začneš (znova) na novo...
Če ti kaj ni všeč, tisto odmisliš in pred tabo je nov zvezek, ki ga lahko popišeš.

Veste, življenje je navkljub težkim stvarem, odločitvam in potezam, ki jih storimo, v bistvu zelo oproščajoče - vse kar rabiš storiti je to, da odpustiš sam sebi in že lahko zaplešeš nov ples, s čisto novimi ljudmi.
To je super.
Ne vem, kaj bi nekdo sploh še pričakoval... itak ti je vse na voljo in razpolago.
Vse je na dosegu roke, na koncu prstov, oddaljeno nekaj milimetrov.
Blizu, a res, da včasih neizmerno daleč...
Ampak tako pač je.

Novoletnih zaobljub sicer ne sprejemam in tudi letos seveda ne bo nič drugače.
Bom pa par stvari spremenil; to vem že danes...
Življenje je kratko in škoda je vsakega zapravljenega dne.

Od zborovskega petja, ki mi je toliko časa zapolnjevalo prosti čas, sem se poslovil na način, ki je presegel vsa moja pričakovanja - napisal sem scenarij, dogodek režiral in ga speljal tako tekoče, da še sam komaj dojamem, da mi je to uspelo.

Ampak največja fora je ta, da sem navkljub temu ves čas vedel, da bo.
Ker sem se pripravil.
In pripravil sem tudi vse pomagače.
Vsi so točno vedeli, kaj morajo početi - glasbeniki, lučkar, pomočniki, glasbeni gostje, avdio-tehnik... vsi.
Med koncertom sem jim sicer še malce pomagal, ampak v globalu je šlo vse kot podmazano.

Še največji misterij je bil zbor sam, ampak tudi to sem uspel preseči.
Včasih malce na silo, včasih malce s triki, ampak tako pač je, če hočeš v življenju doseči tisto, kar množica misli, da se ne da in da ni mogoče.

Sedaj mi misli drvijo že čisto v neke nove smeri.
Ideje so smele, ampak tako kot vedno do sedaj, uresničljive.
Kako se bo na koncu vse skupaj obrnilo pa me ta moment v bistvu niti kaj preveč ne zanima.

To pa zaradi tega, ker vem, da se bo na koncu točno tako, kot se mora.